V soboto, 17. avgusta 2024, je bilo na Storžiču posebej praznično, saj smo obhajali 25. obletnico ponovne postavitve križa.
Več kot 300 planincev (romarjev) se je zbralo ob križu, kjer je bila sveta maša. Somaševanje duhovnikov je ob domačem župniku Pavlu Okolišu vodil škof Anton Jamnik. V nagovoru je ob svetopisemskih podobah s simboliko gore – Abraham, Mojzes na gori Sinaj, gora Tabor – vse zbrane povabil, da bi vedno znova prisluhnili Gospodu, ki nam govori na mnoge načine in po različnih znamenjih. Povzpeti se na goro pomeni tudi napor, tako je tudi v našem življenju, saj mnoge naše odločitve zahtevajo korajžo in pogum. Ko Jezusa povabimo v svoje življenje, naše življenje dobi čisto novo moč in neskončne razsežnosti upanja in veselja. Pri maši smo posebej prosili za Marijino varstvo, da bi po njeni priprošnji in zgledu tudi mi spolnjevali Božjo voljo, kajti ko se popolnoma prepustimo Bogu, moremo doživeti novo svobodo bivanja in dostojanstvo, ki izvira iz tega, da smo ustvarjeni po Božji podobi.
Kratek zgodovinski pogled ob srebrnem jubileju – 25-letnici ponovne postavitve križa na vrhu 2132 metrov visokega Storžiča.
Križ so domačini, Bašljani, farani Preddvora in drugi postavili 10. avgusta 1999, prva sveta maša se je opravila z blagoslovitvijo križa na veliki šmaren, v nedeljo, 15. avgusta 1999. Od takrat so se svete maše redno opravljale na vrhu gore vsako leto v soboto po prazniku Marijinega vnebovzetja. Vmes so bile tudi izjeme, ko svete maše ni bilo zaradi slabega vremena: 21. avgusta 2004, 16. avgusta 2008, 22. avgusta 2009; za leta od 2015 do 2018 kronika ne poroča; od leta 2019 do 2024 so bile vremenske razmere nadvse ugodne in smo redno opravljali sveto bogoslužje.
Križ na vrhu Storžiča – šestmetrski macesnov – so postavili že leta 1935 ob evharističnem kongresu v Ljubljani. Franc Jalen in Mirko Brezar sta ga v dveh dneh prinesla na goro na ramenih. Po drugi svetovni vojni so ga komunistični nestrpneži odstranili. Ponovna postavitev je bila sad skoraj osemletnega prizadevanja. Bile so razprave in razna razmišljanja, preden je bilo sporazumno odločeno, da bo na vrhu Storžiča križ, kot je nekdaj že bil. Srečo Roblek, član občinskega sveta občine Preddvor in predsednik krajevne skupnosti Bašelj, je takrat pred slovesnostjo pojasnil: »Pred dobrimi petimi leti je bilo govora o trianglu na vrhu Storžiča, potem je bila predlagana piramida. Za slednjo ni bilo soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in Upravne enote. Letos maja pa je bil sestanek z Bašljani, kjer je prevladalo mnenje, naj se na vrhu postavi križ, kakršen je že enkrat bil. Dogovor domačinov je potrdil potem občinski svet, strinjala pa sta se tudi Planinsko društvo Kranj in sekcija Preddvor. Odzvale so se tudi občine s stičiščem na vrhu Storžiča: Jezersko, Preddvor, Kranj in Tržič.«
Postavitev novega križa je sovpadala s praznovanjem 100-letnice kranjskega Planinskega društva. Ob križu so postavili tudi granitno panoramsko ploščo, ki nam dobro služi za namen oltarja, pošta Slovenije pa je izdala priložnostno znamko s Storžičem in planiko. Ob takratni vseslovenski anketi je bil Storžič izbran za tretjo najlepšo slovensko goro.
Vse te okoliščine so šle v prid pričakovanju dobrega obiska ob blagoslovitvi novega 300 kg težkega macesnovega križa. Les je bil darilo občine Jezersko, po načrtu Franca Bizjaka ga je iztesal Janez Šumi z Zg. Bele, Marjan Krišelj je dodal stihe: Križ je tu, za tebe in za mene, zamere zemske ni nobene, naj se v razgledu duša razodene, kot v snu.« Na vrh ga je prepeljal policijski helikopter, postavili pa so ga domačini sami z gorskimi reševalci ob pomoči ostalih občanov Preddvora, planincev in drugih. Pred blagoslovom in začetkom svete maše, ki jo je v meglenem, vetrovnem in mrzlem nedeljskem dopoldnevu, 15. avgusta, na vrhu Storžiča vodil preddvorski župnik Miha Lavrinec, je iz več kot 500 grl zadonela pesem Kraljevo znamenje križ stoji. Pridigal je domačin p. Jože Roblek, somaševali so še dekan Ciril Lazar z Jezerskega, župnik iz Trstenika Jože Brečko in kaplan z Babinega vrta Blaž Cuderman. Zbrane je s pismom, ki ga je prebral domači župnik, pozdravil tudi nadškof Franc Rode: »Z mislijo in srcem sem z vami … naj bo novi veličastni križ iz macesnovega lesa še dolgo znamenje vere in upanja prihodnjim slovenskim rodovom,« je zaželel. Toliko planincev, več kot 500, se še nikoli ni zbralo na vrhu gore. Župnik Miha Lavrinec je na številne prošnje planincev, da bi bila sveta maša enkrat na leto, odgovoril, da »se da zgoditi«.
Spomladi 2001 je križ močno poškodovala strela. Na predvečer svete maše je večja skupina Bašljanov in drugih prostovoljcev pod vodstvom Franca Bizjaka popravila križ in ga opremila s strelovodom in ozemljitvijo. Drugi dan se je na slovesnosti zbralo okrog 300 planincev, prišli so tudi pritrkovalci iz Tupalič. Vsega dela in stroškov tudi tokrat ni nihče zaračunal. Takrat se je porodila tudi pesem Naš Storžič, ki se takole začne: »Zares so lepe te naše planine, najlepši pa Storžič in njegove strmine, ponosno se dviga v nebo, pod njimi pa škrjančki in ptice pojo. …«
Ja, preroške so bile tiste tri besede g. Miha Lavrinca, da »se da zgoditi«. Namreč, svete maše so si sledile. Ob somaševanju so jih vodili različni duhovni možje: naslednje leto ponovno domači župnik Miha Lavrinec, nato trsteniški župnik Jože Brečko, novomašnik domačin Boštjan Guček z drugimi štirimi novomašniki leta 2002, leta 2007 82-letni zlatomašnik Franc Levstek skupaj s 85-letnim zlatomašnikom Stanetom Okornom, pa duhovni pomočnik Franc Trunkelj, Matjaž Zupan, prof. Metod Benedik, dr. Janez Gril, in da smo pozorni: v letih 2006, 2023 in letos ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. V letu 2006 je bilo zbranih še 8 duhovnikov in okrog 400 ljubiteljev gora. Gospodu Antonu Jamniku pritiče oznaka, da ni samo ljubljanski, je tudi gorsko storžiški škof. Spoštovani g. škof, vse priznanje, pohvala in hvaležnost, da radi pridete na naš dvatisočak in nas potrjujete v veri v Boga in ljubezni do gora.
Hvala vsem, ki ste v kateri koli obliki in načinu prispevali, da danes tu na 2132 metrov visokem Storžiču ponovno stoji križ, ga obiskujete, pred njim pomolite in se Bogu izročate. Zato je vaše življenje tudi zaradi tega Božjega znamenja lepše in polnejše. Hvala, da ste prišli sem tako prej kot tokrat k sveti maši. Hvala vsem sodelujočim; pevcem, ministrantom, mežnarju, ge. Francki za oltarni prt, g. Tomažu za kulturni vložek, g. škofu za opravljeno slovesnost.
Na svidenje prihodnje leto, v soboto, 16. avgusta 2025, ob 10. uri.
Vir novice: Družina