Na predstavitvi jeruzalemske izdaje Svetega pisma je s svojim prispevkom sodeloval tudi celjski škof Maksimilijana Matjaža, tudi eden od prevajalcev nove izdaje. Po njegovem je Sveto pismo središče krščanskega življenja in liturgije. Med drugim je poduaril, da se »Svetopisemska znanost razvija izredno hitro, predvsem pa se je z razvojem digitalizacije izredno povečala dostopnost do virov in prevodov, kar na eni strani delo prevajalcev olajša, po drugi pa ga z razširjenimi prevodi in pomenskim horizontom postavlja pred nove izzive.« Prispevek škofa Matjaža objavljamo v celoti:

Ob rob novemu slovenskemu komentiranemu prevodu Svetega pisma, jeruzalemske izdaje 2024

Ob zaključku tega velikega dela me obhajajo predvsem globoki občutki hvaležnost, da smo smeli vstopiti v brazde tako bogate zgodovina prevajanja Svetega pisma kot temeljne knjige naše kulture, ki sega ne samo pol stoletja nazaj v Trubarjev in Dalmatinov čas, ampak vse do prvih prevodov odlomkov svetopisemskih besedil v slovanski jezik, ki sta jih v 9. stoletju opravila naša blagovestnika Ciril in Metod. Zato se želim v tem svojem kratkem nastopu predvsem hvaležno in iskreno pokloniti vsem rodovom naših prevajalcev. Dovolite da to izrazim z mislijo sv. Hieronima, ki si jo je posvojil eden velikih sinov tega rodu, prof. Matija Slavič, oče »mariborske izdaje Svetega pisma: »Nikakor ne obsojamo starih prevajalcev, ampak hvaležno in koristno uporabljamo trud naših prednikov.«

Po 2. vatikanskem koncilu se je v srednjeevropskem prostoru pojavilo veliko pobud in iskanj na področju prevajanja Svetega pisma. Koncilska konstitucija Dei Verbum je postavila Sveto pismo spet v središče krščanskega življenja in liturgije ter močno spodbudila sam študij prevajanja Svetega pisma. Hkrati pa je poudarila odgovornost vseh kristjanov za dobre svetopisemske prevode. Tako je nastala velika zgodovinska priložnost za ponovno zbliževanje med ločenimi Cerkvami.

Del tega procesa se je odvijal tudi na Slovenskem. Njegov sad sta oba zadnja prevajalska projekta, Slovenski standardni prevod Svetega pisma (1980-1996) in Sveto pismo: jeruzalemska izdaja (2010-2024). Odločitev za nov komentirani prevod Svetega pisma leta 2006, komaj deset let po izdaji Standardnega prevoda, je pri marsikomu prebudila začudenje, dala pa nam je novo priložnost, za temeljit pregled dosedanjega dela in novo uskladitev aplikacij klasičnega načela formalno ekvivalentnega prevajanja Svetega pisma. Na vprašanje, zakaj tako hitro, je več odgovorov. Dejstvo je, da se svetopisemska znanost v zadnjih desetletjih izredno hitro razvija. Pojavljajo se nova odkritja antičnih tekstov, razvija se tehnika njihovih raziskav, predvsem pa se je z razvojem digitalizacije izredno povečala dostopnost do virov in prevodov, kar po eni strani delo prevajalcev olajša, po drugi strani pa ga z širjenjem prevodnih in pomenskih horizontov postavlja pred nove izzive. Vsekakor je jezik nekaj živega in je tudi prevod Svetega pisma živ organizem ter zato nikoli dokončano delo. Vsaka generacija mora vedno znova preverjati njegovo točnost in pomensko ustreznost. Prevod Svetega pisma tako že po svoji definiciji predpostavlja neprekinjeno medgeneracijsko sodelovanje. Končno nam je priprava novega prevoda dala pri priložnost, da smo vključili nove sodelavce različnih strokovnih profilov.

Potreba po novem prevodu, ki bo upošteval tudi posebnosti bogoslužne rabe svetopisemskih besedil, se je pojavila že leta 1997, ko je začela delo skupina za pripravo liturgičnih knjig pod vodstvom kolega p. Mirana Špeliča. Ker je prav bogoslužje izvirni kraj nastajanja večine bibličnih tekstov, t.i. Sit zim Leben, spadajo liturgični kriteriji h konstitutivnim elementom prevajanja in interpretacije. Marsikatere prevajalske rešitve v prejšnjem prevodu so bile sad kompromisa različnih strokovnjakov, ki pa niso vedno ustrezale bogoslužnemu kontekstu. Prevelika vnema za posodabljanje prevoda nujno pripelje do njegovega osiromašenja.

Močan vpliv na tak način prevajanja pri nas je imelo gotovo tudi dogajanje na nemškem jezikovne področju v sedemdesetih letih, kjer so se povezali katoliški in protestantski strokovnjaki v ekumenski projekt Enotnega prevoda Svetega pisma (»Einheitsübersetzung«), z namenom, da pripravijo enoten sodoben prevod za vse nemško govoreče dežele, ki bi bil sprejemljiv za vse krščanske skupnosti.

Poskusi, da bi dinamično in enotno oz. nadkonfesionalno prevajanja Svetega pisma postala prevladujoča usmeritev se niso uveljavili ne pri nas in ne drugod po Evropi. (Theobald 2006). Liturgična raba svetopisemskih besedil zahteva namreč skrajno občutljivost za dosledno ravnovesje med izvirnikom in prevodno obliko in to ne samo v semantičnem, temveč tudi v slogovnem in oblikovnem pogledu. Liturgična besedila so namreč močno zakoreninjena v narodovem spominu in so del izvorne narodove kulture. To še posebej velja za novozavezna besedila. Vsako premočno eksperimentiranje v iskanju novih izraznih oblik je zato nevarno, saj lahko doseže prav nasproten učinek od namena prevajalca. Sodobne oblike pogosto ne izčrpajo bogastva svetopisemske metaforike in imajo večinoma zelo kratko življenjsko dobo. Bogoslužni jezik mora ohranjati duha sakralnega, h kateremu prispevajo tudi klasične oblike in izrazi.

Vodilna načela prevajanja novozaveznih besedil novega slovenskega prevoda Svetega pisma ostajajo podobna kot v predhodnem prevodu: doseči še večjo točnost prevoda in usklajenost med vsemi knjigami, natančnejše upoštevanje svetopisemskih literarnih vrst, sloga in retorike, pri tem pa se izogibati nepotrebnim mašilom, poenotiti besedišča, dosledna standardizacija lastnih imen. Tudi dosledno vztrajanje na etimološkem principu lahko pripelje do velikih nesmislov in okorelosti, hkrati pa ne ustreza niti novozavezni grščini sami, ki je poznala za marsikateri izraz zelo široka pomenska polja, ki jih klasična grščina ni poznala. Večjo pozornost smo posvečali razmerju do starejših prevodov Svetega pisma, tako do patrističnih kot do slovenskih ter iskanju primernih oblik in jezika tudi za zborno, pevsko in drugo bogoslužno uporabo, ki daje blagoglasju še posebno težo. Prav zaradi bogoslužne uporabe besedil smo želi v prevodu ohraniti določene klasične uveljavljene izraze. Iz teh razlogov je kot slovenska osnova imela pomembno vlogo mariborska izdaja prevoda Svetega pisma iz leta 1958, ki se je že opirala na izvorno jeruzalemsko izdajo iz leta 1947 in se večinoma še vedno uporablja v slovenskem bogoslužju. Odnos do izročila se posebno jasno odraža v naravi in obsegu uvodov, sintetičnih opomb k vsem temeljnim teološkim pojmom ter obsežnemu naboru referenc, s pomočjo katerih se Sveto pismo interpretira samo v sebi in se tako zmanjša nevarnost »ideološke« interpretacije. Katoliškost prevoda je prišla do izraza v tudi tematskih poudarkih naslovov posameznih odlomkov in enot, ki upoštevajo celoto Svetega pisma in izročila.

V prvi fazi pripravljanja novega prevoda nove zaveze smo pozornost posvetili prevodu evangelijev, v drugi fazi pa še preostalemu delu nove zaveze, še posebej Apostolskim delom, Pismu Rimljanom, Pismom Korinčanom,  Galačanom, Tesaloničanom in Razodetju. V končni fazi usklajevanja v letih 2021– 2023 smo celoto še enkrat temeljito uskladili v vseh detajlih, tako v prevodnih, vsebinskih kot formalnih. Glede na specifičnost Pavlovih pisem, kjer igra močno vlogo individualni slog avtorja, je bilo potrebno marsikdaj izpeljati tudi širšo teološko kritično študijo posameznih tem in težje razumljivih mestih. Pri tem smo upoštevali tako najboljše svetovne komentarje kot tekstnokritične različice ter intertekstualno primerjavo recepcij besedil v najstarejši tradiciji in v sodobnih raziskavah.

Seveda pa ostaja vsako človeško delo nepopolno in nedokončano. Še posebej velja to za ukvarjanje s knjigo navdiha, ki vedno neskončno presega človeške predstave. Z velikim veseljem in z dolžno mero hvaležnosti, da smo smeli sodelovati v tem projektu, izročamo danes svoje delo slovenski javnosti in novi generaciji prevajalcev in strokovnjakov, ki bo naše delo gotovo z odličnostjo nadaljevalo. Hvala!