V torek, 30. maja 2023, je v Veliki dvorani Mestne občine Nova Gorica potekal še eden v vrsti tradicionalnih Goriških večerov. Tokrat je Nova Gorica gostila predsednika Slovenske škofovske konference, dr. Andreja Sajeta. Pogovor je vodila novinarka Erika Jazbar.
V več kot uri in pol trajajočem pogovoru sta škof Saje in gospa Jazbar odprla vrsto za družbo in Cerkev izjemno pomembnih tem. Izstopala je predvsem spodbuda g. škofa, da smo pri srečevanju z mnogimi družbenimi temami, pri katerih imamo kristjani lastno vizijo in prepričanja, ti isti kristjani prepogosto tiho. »Katoličani se ne upamo izpostaviti,« opozarja škof Saje. Starejši zaradi slabih izkušenj z zatiranjem Cerkve v preteklosti; mlajši pa molčijo, ker se prenos vere pogosto ni zgodil, pa tudi zato, ker v naši družbi žal prevladuje nezainteresiranost za družbene teme.
Glede omenjenega prenosa vere na mlajše generacije je škof prav tako brez olepševanja pojasnil, da se je »način tradicionalne vernosti« izpel, saj se je družba tako zelo spremenila, da se vzorci obnašanja – med njimi versko življenje – ne prenašajo več samodejno s starejših na mlajše generacije. Po drugi strani pa žeja po duhovnosti ostaja velika, kar se vidi tudi v primeru nekaterih zunanjih izrazov vere, denimo pri obisku nekaterih romarskih poti ter duhovnih vaj.
Na novinarkino vprašanje glede morebitne potrebe po prenovi Cerkve je dr. Saje pojasnil, da je Cerkev seveda vedno podvržena spremembam, da pa lahko spreminja samo tisto, kar je v Cerkvi človeškega. Kar je »božje-pravno«, nam ljudem ni dovoljeno spreminjati. Ob tem je spomnil, da je Cerkev res včasih nasprotovala t. i. »modernosti«, ko je šlo za ustaljeni družbeni red in cerkvene institucije; po drugi strani pa prav Cerkev sama v sebi ohranja modernost, če se jo gleda z duhovnimi očmi.
Sogovornika sta se nato osredotočila na širši zahodni svet in njegovo »izgubo klica k življenju«. Ob tem je škof Saje obžaloval, da je zahodna kultura podlegla »kulturi smrti«, ki se kaže predvsem v majhnem številu rojstev, praksi splava in uničevanju življenja ob njegovem iztekanju. Kot družba smo pozabili na to, kar verni vemo, obžaluje dr. Saje: »da nam je življenje podarjeno«. Opozoril je na nevarnost t. i. »spolzkega klanca«, ko gre za teme bioetike, saj zakonodaji, ki odpre vrata zlorabam, prej ali slej sledijo naslednji, bolj skrajni zakonski predlogi.
Proti koncu »uradnega dela« je novinarka škofa povprašala tudi po njegovem mnenju o papežu Frančišku, pri čemer je škof Saje naštel nekaj značilnosti sedanjega pontifikata, ki ga posebej nagovarjajo: poudarjanje skupnosti oz. občestva Cerkve; poudarjanje poslušanja (celo nevernih); papeževa osebna bližina ljudem ter poudarek na pomembnosti in učinkovitosti Božje besede v življenju vsakega kristjana.
Zadnja tretjina pogovora je bila posvečena vprašanjem publike, na katera se je gost večera z veseljem odzval. Glede prihodnosti obveznosti celibata za duhovnike v Katoliški cerkvi je škof pojasnil, da Cerkev poročene duhovnike že pozna, njegovo osebno mnenje pa je, da »bi bilo pošteno, da [odločitev za celibat] damo na izbiro«, saj gre za človeško ureditev, ki so jo skozi dolg proces njenega uvajanja spremljali tudi zelo človeški razlogi. V isti sapi pa je dr. Saje poudaril tudi, da je to tema, ki zadeva vesoljno Cerkev, ter da v vsakem primeru duhovniški celibat ostaja izjemno pomembna vrednota v Cerkvi.
Glede škandalov zadnjih let, predvsem finančnih ter tistih, ki so zadevali spolne zlorabe, je škof priznal, da gre posebej v drugem primeru za izjemno boleče zgodbe, pri čemer pa ni vedno prišlo do prave refleksije na ravni Cerkve v Sloveniji, da pa se na teh temah dela in da so danes odgovornosti škofov jasne in zelo stroge.
Tiskovni urad SŠK
