V torek, 18. junija, je v ljubljanski stolnici svetega Nikolaja potekala tradicionalna sveta maša za domovino ob državnem prazniku dneva državnosti.

Svete maše so se udležili povabljeni predstavniki družbeno-političnega življenja in diplomatskega zbora. Pri bogoslužju so sodelovali člani Vojaškega vikariata pri SV, Policijskega vikariata, zbor Slovenske filharmonije ter predstavniki Enote za protokol s kvintetom pihal orkestra Slovenske vojske.

O izboru glasbe pri letošnji sveti maši za domovino je dirigent Gregor Klančič zapisal:

Sveto mašo je daroval novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje. Nagovor škofa Sajeta objavljamo v celoti:

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

V nocojšnjem slavju ob prazniku naše domovine se hvaležno in s prošnjo v srcu oziramo na našo deželo in njene prebivalce. 

Hvala vsem, ki ste gradili in postavili temelje naši državi in zanjo skrbite danes. S hvaležnostjo se spomnimo vseh, ki so za domovino dali življenje. Pozdravljam vse Slovenke in Slovence. 

Poseben pozdrav naslavljam na ostarele in bolne. Molimo za našo državo in za slovenski narod in za mir. 

Zaupajmo, da Bog ve za vsakogar in da pazi na pota vsakega človeka (Ps 139,3). 

Prebrani svetopisemski odlomki nas vodijo v središče ene misli. Ta resničnost z našim slovenskim narodom živi že vsaj tisočletje in pol. Vsaj od takrat, ko je začelo k krstom pripadati Kristusu in Cerkvi. In sicer: Pravi Bog – Bog, ki je za vse, je Bog ljubezni. Ta Bog ljubi vse ljudi brez razlike. Vse kliče k sebi in ne želi, da bi se kdorkoli pogubil ali izgubil (prim. Krst pri Savici). 

Mnogi slovenski misleci in pisatelji so pojem ljubezni razširili od posameznika na domačijo in z njo na domovino. Pri tem so izhajali iz spomina slovenske samobitnosti. Stalnost naselitve, polnopravnost, svoboda človeka, ki je imel pravico udeleževati se političnih zborov in ki je bil samooskrben ter sposoben poskrbeti zase in za svojo družino, je oblikovala Slovenca kot ponosnega prebivalca svoje domovine.

Prebivalca tiste domovine, ki jo Cankar opisuje kot zemljo, na kateri je polno prgišče lepote po Božji dobroti razsuto na vse štiri strani neba. To je domovina, ki jo je Bog ob stvarjenju pozdravil in blagoslovil, da bi v njej živeli veseli ljudje. (prim. I. Cankar, Kurent)

Polno prgišče lepot naše domovine so hribi, gozdovi, vode, travniki in polja. A pomislimo širše. Polna dlan lepote so plemenite vrednote naroda in družbe, v kateri živimo. Govorim o vrednotah, na katerih je utemeljena slovenska ustava. Te vrednote so: temeljne človekove pravice in svoboščine, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe ter zgodovinsko dejstvo, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. (prim. Preambula) 

So pa tudi časi, ko človek začuti, da ga polja in hiše, mesta in vasi ne pozdravljajo več tako prijazno, kot so ga nekoč. Pride dan, ko se na dom usede senca. Brižinski pridigar je rekel: »Ker je bil človek z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje, po tem so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt.« (Brižinski spomeniki -BS)

Smrt je v redu človekovega življenja. Tega dejstva ne moremo umakniti, tudi če bi ga odeli v še tako lepe besede. Smrt je nasilen zaključek življenja celo takrat, ko jo oblečemo v pravico odločanja o času in načinu. Zato bi nas moralo pretresti to, kar smo v berilu slišali, da je Bog po preroku Eliju sporočil Izraelskemu kralju: »Tako govori Gospod: ›Zagrešil si umor in še podedoval! Zato govori Gospod: Na mestu, kjer so psi lizali Nabotovo kri, bodo psi lizali tudi tvojo kri.‹«. (1 Kr 21,19) 

Ljudje posegamo v naravni tek stvari. Ob tem smo lahko celo nagrajeni s plačilom za kratek čas. Vsako dejanje ima sebi lastne posledice. Dejanje dobrote in spoštovanja vodi v življenje. Dejanje sebičnosti ali laži v nasprotno smer. Ljubezen, ki je Bog, pa veselje daje tam, kjer človek ne dela proti sebi, naravi in življenju.    

Zaskrbljeno opazujemo, kako se roka neželene smrti izteza na ljudi v naši bližini in v svetu, v raznih vojnih žariščih. Hvaležni smo, da živimo v miru, solidarno spremljamo stisko od vojne prizadetih ljudi in gostoljubno sprejemamo tiste, ki trkajo na naša vrata. 

Slišali smo tudi jasno besedo evangelija. Ljubite vse, tudi tiste, ki so vam nasprotni. Še več, »molite za tiste, ki vas preganjajo« (Mt 5,44). Ljubezen v svetu krutih odnosov ni sladko čustvo, temveč zvestoba in sposobnost, da zdržimo na poti, ki smo se ji zavezali v dobro drugih. Ljubezen je zvestoba najbližjim, skupnosti, narodu. 

Ljubezen je zvestoba vrednotam, v katerih so nas vzgajali starši, učitelji in drugi vzgojitelji. Ljubezen je odgovornost do sebe in do skupnosti, ki se izraža v ustreznih dejanjih in v spoštovanju dogovorov ter pravil. 

Nekatere ljudi ali ustanove je težko ljubiti, ker jih ne razumemo ali pa ker oni ne razumejo nas. Ljudje po naravi nismo pripravljeni dati v svojem srcu prostora tistim, ki nam povzročajo trpljenje. Težko jih je ljubiti, ker nas obrekujejo, sejejo laži, vstopajo v naš osebni prostor nasilno in nepotrpežljivo. Težko in nemogoče je ljubiti tiste, ki zatirajo starca, reveža, nezaposlenega, ženske, otroke. 

Molitev za tiste, ki nas preganjajo, je poseben izraz ljubezni. V taki molitvi se soočamo s težkimi čustvi do teh ljudi. Ko zanje molimo, jim za trenutek v lastnem srcu ponudimo prostor srečanja z Bogom. Vendar pa to ne pomeni, da se odpovemo svojim temeljnim vrednotam. Tudi se nismo dolžni izpostavljati njihovim napadom. 

Tudi ljudje, ki niso člani določene verske skupnosti, so sposobni moliti. To je nekaj čudovitega. Vem, da mnogi neverni rojaki na nek način molijo. V tem trenutku se v obredu svete maše skupaj zahvaljujemo za domovino, njene tvorce, prebivalce in voditelje. K Bogu dvigujemo svojo molitev, bodisi kot osebno prošnjo k živemu Bogu bodisi kot srčno željo, naj Bog obvaruje našo domovino in vse njene prebivalce. 

Skupaj prosímo: Naj Slovenec moli za Slovenca brata in sestro. Naj med nami živijo in cvetijo edinost, sreča in sprava, da se bosta mir in sožitje razlivala na rodove, ki živijo v nebesih pod Triglavom. 

Vsem čestitam ob dnevu državnosti. Praznujmo s ponosom. Naj Bog blagoslovi Slovenijo in vse njene prebivalce.