V torek, 23. januarja 2024 je ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar daroval sveto mašo za edinost kristjanov v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju. Udeležili so se je tudi predstavniki Evangeličanske, Srbske pravoslavne in Makedonske pravoslavne Cerkve. Homilijo škofa Šuštarja ter njegov nagovor po sveti maši objavljamo v celoti.
Besedila za letošnji teden molitve imajo skupni naslov »Ljubi Gospoda, svojega Boga … in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,27). Besedila povezuje odlomek iz Lukovega evangelija, ki govori o Usmiljenem Samarijanu. Besedila za molitve so pripravili kristjani iz zahodnoafriške države Burkine Faso. Ta država ima okrog 21 milijonov prebivalcev. Dve tretjini je muslimanov, četrtina je kristjanov, desetina pa jih pripada domačim afriškim verstvom. Burkina Faso je dežela nasilja in brezpravja. Od leta 2016 dalje je velik del države plen džihadistov, islamskih teroristov. Posledice so: preko tri tisoč mrtvih in skoraj dva milijona razseljenih oseb znotraj države. Krščanske cerkve so še posebej tarča oboroženih napadov. V njih so teroristi med bogoslužjem umorili mnoge duhovnike, pastorje in katehiste. Zaradi terorizma so morali zapreti večino krščanskih cerkva na severu, vzhodu in severovzhodu dežele. Papež Frančišek nadaljuje misel svojih predhodnikov in večkrat govori o »ekumenizmu krvi«. V mislih ima neštete kristjane po svetu, ki so žrtve preganjanj. Njihove skupnosti so postale Cerkve mučencev. Skrajneži jih napadajo že zato, ker imajo sveto pismo ali nosijo na sebi verižico s križem. Ne vprašujejo jih, ali so anglikanci, luterani, katoličani ali pravoslavni. Preganjani so, ker so kristjani, čeprav pripadajo različnim skupnostim. Mučeništvo jih torej združuje. Če celo preganjalci gledajo nanje brez razlik, zakaj jih torej delimo in ločujemo mi? Tako papež Frančišek.
Dolg je seznam krščanskih mučencev 20. in 21. stoletja. Prihajajo z vseh celin. Posebej številni so v nekaterih afriških deželah, nadalje v Iraku, Siriji, Iranu, Indiji, Sri Lanki pa tudi v Južni Ameriki. Ne gre samo za posvečene osebe. Mnogo je tudi laikov, ki so umorjeni iz sovraštva do vere. Vzrok mučeništva niso le fanatični teroristi, ampak tudi vlade v deželah, kjer so kristjani neznatna manjšina. V Severni Koreji oblast še vedno gleda na vero kot na družbeno škodljivo zablodo. Če se kdo v javnosti pokaže kot kristjan, tvega smrtno kazen ali zapor. Takšnih zapornikov naj bi bilo v državi okoli 70 tisoč. Podobne razmere so v Afganistanu, kjer so kristjani v ilegali iz strahu pred talibani, ali na Kitajskem, kjer je verska svoboda samo na papirju.
Papež Frančišek kljub tem bolečim dejstvom neomajno oznanja bratstvo med vsemi ljudmi in verstvi. Čeprav mu hoja povzroča težave, neumorno potuje po svetu, na obrobja sveta in družbe, tudi tja, kjer so kristjani v manjšini. Verjame, da je zbližanje in zedinjenje kristjanov Božji načrt, ki pa ne bo uspel brez našega sodelovanja. Pravi, da je za ekumenizem potrebno troje: skupaj hoditi, skupaj moliti in skupaj sodelovati.
Spoštovani bratje frančiškani, gospod paroh Borislav, protojerej Srbske pravoslavne Cerkve, gospod paroh Dimitrij, protojerej Makedonske pravoslavne Cerkve, gospod Geza Filo, pastor Evangeličanske Cerkve augsburške veroizpovedi, gospod Silvester Gaberšček, ki povezuje in koordinira molitev za edinost kristjanov, dragi bratje in sestre!
Prizadevanja za edinost med kristjani je odgovor na Jezusovo molitev in prošnjo pri zadnji večerji, naj bodo vsi eno, v Sinu in Očetu ter Svetem Duhu, kot sta eno Jezus in njegov Nebeški Oče. Edinost in bratska ter sestrinska povezanost sta Božji dar; hkrati pa tudi človekovo prizadevanje ter sodelovanje z Bogom. To je potrebno na vseh ravneh: med kristjani različnih Cerkva, med verniki znotraj iste Cerkve, med verniki v Jezusa Kristusa v družinah, v narodu in v celotnem človeštvu.
Zelo zanimiva mi je misel: čim bližje bomo Jezusu Kristusu, tem bližje bomo tudi drug drugemu, saj naj bi se vsi gnetli okrog Jezusa – tako ne bomo daleč proč drug od drugega.
V Sloveniji in v katoliški Cerkvi je bilo v preteklem letu kar precej dogodkov, ki predstavljajo delo za edinost.
Praznovali smo 30. obletnico ustanovitve Slovenske škofovske konference. SŠK govori o povezovanju med škofi v Sloveniji, skupno načrtovanje in medsebojna pomoč. Govori tudi o skupni skrbi za celoten slovenski narod in življenje vernikov v tej naši državi.
17. in 18 junija smo imeli v Kopru Medreligijsko srečanje: »Mir tebi, Evropa, mir tebi, Balkan!« - Forum za dialog in mir na Balkanu. Prišli so škofje in duhovniki poleg katoliške Cerkve tudi iz pravoslavnih in evangeličanskih Cerkva. Bilo je lepo bratsko srečanje in velika prošnja pred Bogom za mir na zemlji.
Ob zaključku leta smo imeli Taizejsko evropsko srečanje mladih v Ljubljani, ki je bil čudovit ekumenski dogodek. Ob bratih ekumenske skupnosti iz Taizeja se je zbralo okrog 5000 romarjev iz Evrope; ob njih pa so molili tudi številni naši verniki. V Stožicah nas je bilo tudi do 8000 v skupni molitvi, češčenju in prošnji za mir in edinost. Med ljudmi, verniki v Sloveniji in romarji iz različnih evropskih držav, ki so bili na tem srečanju so se spletle tudi lepe prijateljske vezi. Vsi romarji so bili sprejeti po družinah; oboji so bili zelo hvaležni za ta srečanja in skupne molitve.
Vseskozi pa nas že tretje leto spremlja sinodalno dogajanje v katoliški Cerkvi, ko želimo skupaj hoditi, poslušati Božjo besedo in izpolniti Jezusovo poslanstvo. V fazi evropskega srečanja v Pragi, je sodeloval v pogovorih tudi evangeličanski škof gospod Leon Novak. To sinodalno dogajanje nas uči skupnega odkrivanja Božjega delovanja, odkrivanja, kaj Bog dela v posameznem človeku ko išče Božjo voljo v izpolnjevanju Božje besede. Cilj tega je, da bi čim več ljudi sodelovalo z Bogom, med seboj in da bi bili kristjani znamenje in luč v tem svetu.
