Škof Jamnik je na kratko orisal bogato in trnovo življenjsko pot škofa Antona Vovka, ki se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi Jožefu Volku in Mariji Debelak. Starša sta mu zgodaj umrla, oče leta 1904, mati pa 1917. Dva razreda ljudske šole je napravil v Breznici, ostale pa v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Jeseni 1917 je vstopil v škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano in v tamkajšnjo škofijsko gimnazijo. Tam je leta 1919 maturiral. Vstopil je ljubljansko bogoslovje in bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika.

Junaški škof Vovk si zasluži čast oltarja

Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Leta 1926 je postal kaplan v Tržiču, 29. novembra 1928 pa je bil imenovan za župnika v Tržiču. Leta 1940 postane kanonik v Ljubljani, kjer preživi tudi vojno. Ko je nova oblast zaprla generalnega vikarja Ignacija Nadraha, je 15. 6. 1945 prevzel mesto generalnega vikarja ljubljanske škofije. Od takrat pa do smrti je vodil ljubljansko škofijo. 15. septembra 1946 je bil imenovan, 1. 12. 1946 pa posvečen kot naslovni škof kardiški in pomožni ljubljanski. 20. oktobra 1960 je bil na Teološki fakulteti promoviran za častnega doktorja teologije. Konec decembra 1961 je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, Vovk pa je bil imenovan za nadškofa, 4. 3. 1962 je bila slovesna razglasitev nadškofije in nadškofa v ljubljanski stolnici. Umrl je v škofijski palači v Ljubljani 7. 7. 1963. Pokopan je bil 10. 7. 1963 pri Sv. Križu v Ljubljani, v grob poleg škofa Jegliča.

Kaj so o njem povedali Plečnik, papež Janez XXIII., kardinal Silvio Oddi in France Bučar?

Anton Vovk je nedvomno svetniški škof in to so čutili mnogi že za časa njegovega življenja. Dan po zažigu, 21. januarja 1952, je Vovk pisal arhitektu Jožetu Plečniku voščilo za njegovo 80-letnico in med drugim zapisal, da mu ne bo mogel priti osebno voščit, ker »so me včeraj v Novem mestu že kar na kolodvoru polili z bencinom, potem zažgali. Je bolelo, a še bolj me peče podivjanost nekaterih. Treba je moliti za pravo pamet!« Mojster je bil zgrožen nad barbarstvom, a hkrati ponižno hvaležen, ker se ga je škof samo dan po zažigu spomnil z voščilom. Ko so 22. januarja Plečnika obiskale sestre usmiljenke, je bil še vedno vidno pretresen in jim pripovedoval: »Pomislite, obrvi so mu že gorele, je povedal g. tajnik, kako bi bil revež.« Ob naslednjem obisku so sestre opazile, kako mojster Plečnik ves predan in zamišljen prosto skicira. Na vprašanje, kaj snuje, jim je odgovoril: »Snujem načrt za nov tron za g. škofa. Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije. On že ne bo sedel v cunjah.« In res je zasnoval nov škofijski sedež, ga dal izdelati in v celoti plačal stroške izdelave. To je arhitektova mojstrovina, ki jo danes lahko vidimo na levi strani v prezbiteriju ljubljanske stolnice in je od leta 1952 škofijski prestol ljubljanskih škofov.

Ko je Anton Vovk v letu 1960 končno od oblasti dobil dovoljenje za potovanje v Rim, se je 1. februarja 1960 srečal tudi s svetim očetom Janezom XXIII. Ob sprejemu se mu je Vovk opravičil, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim. Papež pa mu je odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred Vami.« V tistem in naslednjih obiskih v Rimu do leta 1962 je pri mnogih, ki so ga srečali, pustil globok vtis in so v njem videli velikega borca za pravice Cerkve in mučenca vere.

Silvio Oddi, odpravnik poslov apostolske nunciature v Beogradu v letih 1950–1952, pozneje kardinal, je imel na Vovka najlepše spomine in ga je visoko cenil ter bil menja, da bi si tak junaški škof, kot je bil Vovk, zaslužil čast oltarja.

Leta 2004 je prvi predsednik Skupščine Republike Slovenije France Bučar ob razmišljanju o knjigi Vovkovih zapisov V spomin in opomin zapisal: »Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi oseben zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik.«

Škof Vovk – državni sovražnik številka ena v komunističnem sistemu Jugoslavije

Anton Vovk je kot škof osrednje slovenske škofije po vojni postal državni sovražnik številka ena in je zato izkusil pestro paleto brezobzirnosti in brutalnosti nove oblastne nomenklature. Vovk je tako pred vojno kot med njo zavzemal strogo apolitično stališče in bil v tem dosleden. Oblast je želela pri njem najti kakšen madež v času vojne, da bi nanj pritisnila oziroma ga lahko izsiljevala, a ga ni mogla najti. Še več, izkazal se je s svojim delovanjem v korist vseh potrebnih, in tako užival vsesplošno spoštovanje. Udbovski agent »Francka« je o Vovkovem zadržanju med vojno koncem leta 1945 zapisal: »Užival je kot objektiven človek zaupanja vseh razen okupatorja.«

To pa oblasti ni oviralo, da z njim ne bi brutalno obračunala. Vodilno vlogo pri maltretiranju je imela partijska revolucionarna policija – Uprava državne varnosti (UDV). Njeno delovanje je obsegalo različne ravni, od zasliševanj, spremljanja na vseh birmovanjih, analiz njegovih pridig, zasliševanja in maltretiranja duhovnikov in laikov iz Vovkove bližine, pisanja dnevnih poročil o tem, kje se je nahajal, s kom je govoril, kakšna stališča je imel do posameznih vprašanj, preiskav na škofiji, pregleda celotne pošte, ki je prihajala na ordinariat in z njega, prisluškovanj, fizičnih napadov in končno seveda sramotnega zažiga 20. januarja 1952 v Novem mestu.

Iz ZDA prišlo 45 telegramov

Z zažigom je oblast hotela ponižati škofa, a je incident dobil povsem drugačen odmev in je postal simbolni dogodek preganjanja Cerkve v času komunizma, Vovk pa je postal dobesedno legenda, tako doma kot v tujini, kjer so obsežno poročali o zažigu škofa v komunistični državi. Iz ZDA je takoj po zažigu dobil 45 telegramov sočutja tamkajšnjih škofov, v Ljubljani so ga povsod, kjer so ga opazili, pozdravljali z globokim spoštovanjem. Kot že rečeno, je arhitekt Plečnik neposredno po zažigu sklenil, da mu zastonj naredi nov škofijski sedež.

Najbolj ganljivo posvečenje

A Vovk kljub vsem pritiskom in težavam ni bil nikoli zagrenjen ali malodušen človek, ni se pomiloval, kaj da bi lahko storil, pa ne more, in ni iskal izgovorov. V dani situaciji je z največjim veseljem in voljo opravljal svojo pastirsko poslanstvo in pri tem celo ohranil smisel za humor. Nekaj hudomušnih zgodb je že skoraj ponarodelih. Ko so na škofovskem posvečenju leta 1946 v stolnici odvrgli solzivec, je Vovk komentiral, da je šlo za najbolj ganljivo posvečenje v zgodovini ljubljanske škofije, saj so vsi jokali. Ko ga je hotel nek udbovec podkupiti s tem, da bi mu podaril dragoceno uro mu je dejal: »Oprostite, Vi pa pojdite kam za birmanskega botra, ko samo darove ponujate. Take ure pa ne maram. Sem starokopiten in imam še vedno žepno uro.«

Škof Vovk: »Mi moramo biti Marijina krona zato stojmo trdno v veri.«

1. septembra 1957 je Vovk vodil slovesnost ob 50-letnici kronanja brezjanske Marije. V pridigi je romarje in vse slovenske preganjene in zasramovane vernike nagovoril z opogumljajočimi besedami, ki odlično odražajo njegovo pokončnost, samozavest in trdno vero: »Predragi v Gospodu! Ob jubilejnem spominu na kronanje brezjanske Kraljice in Pomočnice se moramo jasno zavedati: Mi moramo biti Marijina krona, mi ji moramo biti veselje, potem ji bo šele zlata krona na sliki ugajala, ker bo zunanji znak naše notranje čistosti, svetosti in krščanske kreposti. To spoznanje in ravnanje moramo imeti! Zakaj, če mi verni Slovenci nismo živa Marijina krona, potem je Marija pri nas še brez krone. /…/ Da bomo njeno veselje in njena krona: Stojmo trdno v veri, v čolnu Kristusove Cerkve! /…/ V tej veri, ki je najdražja dediščina naših očetov, po besedi sv. Pavla in po Marijini želji: Stojmo! Ne kakor otrok na majavih nogah, ki pri vsakem koraku lahko pade! Ne kakor bolnik, ki le s težavo prestavlja noge, v katerih ni moči! Stojmo s trdnimi nogami, kakor hrast na poljani, ki se pripravlja na sunke vetra od vseh strani! Stojmo, kadar Bog dopušča, da se naša vera boleče preizkuša! /…/ In Marija, Mati, Kraljica in Pomočnica naša, nam bo posredovala, da bomo varno potovali po poti življenja do tedaj, da nas bo, po njeni priprošnji, njen Sin Jezus Kristus, kronal v nebesih s slavo in častjo. Amen.«

Dogodki so se vrstili cel mesec

Na slovesni maši se je škofu Jamniku v imenu župljanov zahvalila faranka in Družinina sodelavka Katarina Ropret, ki je med drugim dejala: »Ker se njegov postopek razglasitve za svetnika nekoliko vleče, menda tudi za to, ker se čaka še na kakšen čudež, naj vam zaupamo, da se je v minulem mesecu v naši župniji zgodilo kar nekaj malih čudežev. Prvi je gotovo ta, da je domačemu župniku Gašperju Mauku skupaj s skupino župnijskih sodelavcev uspelo pripraviti za cel mesec tako odličnih dogodkov, da smo nanje z veseljem vabili ljudi od blizu in daleč. In so od blizu in daleč tudi prišli. Hvala Bogu za tako lep obisk vseh prireditev.«

Mediji o Vovkovih dnevih

Pri širjenju vesti o njihovih dogodkih so poleg katoliških medijev, Družine in Radia Ognjišče, pomagali tudi nekatoliški mediji, je povedala Ropretova: »Oddajo o nadškofu Vovku in Vokovih dnevih so v minulih tednih objavili tudi na Radiu Slovenija in Radiu Triglav. In ko so se med oddajo na Radiu Ognjišče v eter oglasili tudi poslušalci, nas je ganilo, kako močno je še vedno prisoten spomin na nadškofa Vovka po vsej Sloveniji.«

Pričevanja, pohod, pogovorni večeri, koncert

Poleg tega so v župniji pripravili še pričevanja, romarski pohod, ogled filma Goreči škof, pogovor z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando, koncert duhovniškega okteta Oremus ter literarni večer s Pavletom Ravnohribom in Gregorjem Čušinom. »Za vse te dogodke globok poklon in velika zahvala domačemu župniku Gašperju. Brez vaše zavzetosti, spodbujanja in povezovanja vsega tega ne bi bilo. Hvala, da ste nas spomnili, kakšen velik Slovenec, kristjan in duhovnik se je rodil v teh krajih. Hvala, da ste nam pokazali, kako močne so korenine naših prednikov, da nas tudi v vseh viharjih sedanjega časa ni treba biti strah, da se bo hrast našega življenja podrl. In hvala za ves vaš trud, da bi se vsakega od nas prijelo vsaj malo Vovkovega duha,« je še dejala Ropretova.