Predsedniki evropskih škofovskih konferenc ob sklepu plenarnega zasedanja v Sveti deželi (11. do 16. september 2015) izražajo svojo bližino vernikom in se zahvaljujejo jeruzalemskemu patriarhu za povabilo. Zahvaljujejo se tudi redovnicam in redovnikom ter vsem kristijanom, ki prebivajo na tem ozemlju in s katerimi so se srečali za njihovo pričevanje vere in ohranjanje svetih krajev kot krajev krščanskega spomina in živega bogoslužja. S tem romanjem so evropski škofje želeli spodbuditi tudi druga romanja v Jezusove kraje, da bi obnovili vero in podprli kristjane na tem ozemlju.
S svojim prihodom v Sveto deželo so evropski škofje želeli obnoviti svojo ukoreninjenost v Kristusa, v trenutku, ko Evropa prosi Cerkev – ne da bi se tega zavedala – da brez strahov in z veseljem oznanja evangelij, ki je novost življenja v Kristusu. Apostolska spodbuda papeža Frančiška Evangelii Gaudium (Veselje evangelija) je bila pogosto omenjena kot spodbuda za pastoralno prenovo. Tudi jubilejno leto usmiljenja je dar Cerkvi in je milostni trenutek za krščansko skupnost ter njene pastirje, ki so že sprejeli to leto kot čas duhovnega spreobrnjenja in novega misijonskega elana.
Pogled na radost, trpljenje in izzive Cerkve v različnih deželah prikazuje veliko premikanje narodov: pribežniki, begunci in migranti. Brezup nima meja. Kompleksnost tovrstnega eksodusa, z vsemi neizogibnimi posledicami, zahteva od posameznih držav – kjer vladajo različne razmere – veliko pozornost, da bi lahko pravočasno odgovorili nujnim potrebam in sprejemanju obupanih ljudi, ki bežijo pred vojnami, preganjanjem in revščino. Države morajo preko ustreznih organizacij ohranjati javni red, zagotavljati pravičnost vsem in ponuditi radodarno razpoložljivost tistim, ki to resnično potrebujejo, tudi v perspektivi spoštljive integracije in sodelovanja. Evropske lokalne Cerkve so že veliko storile, ko so se odzvale pozivu papeža Frančiška in so v sodelovanju z državnimi ustanovami, ki so prve odgovorne za družbeno in ekonomsko življenje svojega naroda. Številne izkušnje spodbujajo k nadaljevanju in poglabljanju prizadevanj. Glede na kompleksnost in obseg humanitarne tragedije želimo, da bi se v teh okoliščinah Organizacija združenih narodov odločno zavzela in prišla do učinkovitih rešitev, ne samo v državah, ki nudijo prvi sprejem, ampak predvsem v izvornih državah migrantov. Sprejeti bi morali ukrepe, ki bi zaustavili nasilje in spodbudili mir ter razvoj vseh narodov. Poleg tega je ključnega pomena za Evropo mir na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki, tako kakor je odločilnega pomena, da se čim prej pride do pravega miru znotraj celine same, začenši v Ukrajini.
Bližnji vzhod trpi zaradi številnih spopadov, delitev in vojn, zato potrebuje pravičnost in stabilnost v raznih pokrajinah in med narodi. Škofje ponovno poudarjajo, da sta razvoj in dialog pravi imeni za mir. Z zagotavljanjem enakopravnosti med državljani, bi lahko bile bližnjevzhodne države s svojo kulturno in versko zakladnico sobivanja, vzgled celotni mednarodni skupnosti. V Sveti deželi krščanska skupnost na poseben način prispeva h gradnji miru, k zaupanju in kulturi odpuščanja, brez katerih ne obstaja družbena sloga. Na poseben način škofje želijo, da bi se občutljive razmere v območju doline Cremisan razpletle s primerno rešitvijo za pravice družin, njihovega imetja, za tu prisotne verske skupnosti ter za njihovo vzgojno poslanstvo.
Nedvoumno izhaja potreba po spoštovanju verske svobode, temeljne človekove pravice, brez katere ni drugih pravic. Tragičen dokaz je preganjanje kristjanov, mnogi so darovali svoja življenja z zglednim pričevanjem vere: njim gre naša molitev, njim naša bratska bližina in občudovanje. Poleg tega, sekularizacija, ki poteka v evropskih državah teži k temu, da bi omejila vero v zasebno okolje in na obrobje družbe. V to spada tudi temeljna pravica staršev, da svoje otroke vzgajajo po lastnem prepričanju. Da bi se ta pravica lahko uresničila, je potrebno, da katoliške šole lahko izvajajo svojo vzgojno nalogo za dobrobit celotne družbe, z vso potrebno podporo. Evropski škofje izpostavljajo to temeljno pravico tudi v Sveti deželi in so solidarni s pastirji in družinami, ki jih skrbi vzgoja otrok.
Tematika, ki se pojavlja pogosto in je v povezavi z jesensko Sinodo, je družina. Škofje so ponovno izpostavili človeško in krščansko lepoto v njeni univerzalni razsežnosti: oče, mama, otroci. Posebno skrb zbuja demografski upad, ki ga beležijo skoraj vse evropske države. V Nazaretu so predsedniki evropskih škofovskih konferenc, skupaj z lokalnimi družinami, molili za Sinodo. Družine so tudi zagotovile, da bodo celoten čas trajanja Sinode vsakodnevno molile v baziliki Oznanjenja za papeža in za škofe, ki bodo zbrani v Rimu.
Cerkev trdno verjame v družino, utemeljeni na poroki med enim moškim in eno žensko. To je zibelka družbe in krščanske skupnosti, zato ni jasno, zakaj bi morale biti drugačne bivanjske skupnosti obravnavane na enak način. Posebno skrb zbujajo poskusi uvajanja teorije spola: gre za projekt ”enotnega mišljenja”, ki teži h kolonizaciji Evrope in o katerem je spregovoril tudi papež Frančišek. Cerkev ne sprejema teorije spola, ker je ta v nasprotju s pravim in pristnim antropološkim ovrednotenjem človeške osebe.
Pred jubilejnim letom Usmiljenja so pastirji obnovili svoja prizadevanja za pristno veselje in usodo ljudi. Zato se, kakor prvi apostoli, obračajo na evropskega človeka in na države z evangeljskimi besedami, z zavestjo, da samo v Jezusu Kristusu najdemo odgovor na temeljna vprašanja srca, ki se uresničujejo v polnem evropskem humanizmu.
