Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres se je v četrtek, 24. januarja 2013, ob godu sv. Frančiška Saleškega, srečal z več kot 50 katoliškimi novinarji in drugimi sodelavci v medijih. Srečanje se je ob 11.00 začelo z mašo v kapeli na Teološki fakulteti v Ljubljani. Somaševanje je vodil nadškof Stres, pridigal pa je murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Škof Štumpf je v pridigi predstavil življenje sv. Frančiška Saleškega ter zgodovinske in družbene okoliščine, ki so zaznamovale njegovo pastoralno delo. Izpostavil je potrebo po preseganju »delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, kajti to pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti«.

Sledilo je predavanje nadškofa Antona Stresa o bistvenih poudarkih krovnega dokumenta za slovenski pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte (PIP).[1] Na poti vere ločimo tri stopnje: prva je povezana s tradicionalnim načinom verovanja in je osnovana na tem, kar slišimo od drugih; pri drugi gre za osebno razodetje Boga posamezniku in njegov odgovor Bogu; na tretji stopnji vernik postane apostol in misijonar, kar pomeni, da o svoji verski izkušnji pričuje drugim. Naloga vernikov je, da bi se v letu vere teh stopenj zavedali in jih tudi sami prehodili. Dokument Pridite in poglejte je odgovor na sekularizacijo,[2] za katero je značilno, da javno življenje poteka mimo religioznih vrednot in izročil. Nadškof je izpostavil prednosti in slabosti, ki zaznamujejo Cerkev na Slovenskem.[3] Prednosti so zmernost v teologiji in pastorali, navezanost na katoliško tradicijo, zavzetost in marljivost pastoralnih delavcev, solidarnost in vzgoja ter iskrena vera. Slabosti so: ranjena občestvenost, nezvestoba obljubam, pomanjkanje poguma in lastne identitete, duh izključevanja ter pretirana skrb za materialne dobrine. Nova evangelizacija naj bi bila odgovor na sekularizacijo kot poglobljena religioznost.

Predavatelj je v nadaljevanju izpostavil tri stopnje vere, o katerih podrobneje spregovori kardinal Joseph Ratzinger v knjigi z naslovom Uvod v krščanstvo: prva je povezana s priznavanjem nadnaravnega sveta; druga z vero v osebnega Boga, na tretji, najvišji stopnji pa gre za to, da posameznik veruje Bogu razodetja in živi osebni odnos z njim.

Za pastoralno spreobrnjenje je potrebno upoštevati tri temeljna načela: od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri; od delne v celovito vero ter od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico.[4]

Temeljni namen slovenskega pastoralnega načrta so živa cerkvena občestva. Njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni.[5] – Cilj življenja po veri je čim bolj celostno udejanjena ljubezen.

Dokument vsebuje 5 pastoralnih izzivov: k izvirom; poklicanost in poslanstvo; živa občestva; sočutje in pravičnost ter odpuščanje in spravo.[6] Ključno pri pastoralnem načrtovanju v Cerkvi je dejstvo, da proces spremlja molitev. Skozi molitev se učimo razločevati in prisluškovati temu, kar od nas želi Bog.

Nadškof Stres je na koncu odgovarjal na nekatera vprašanja iz občinstva.

Celotno predavanje je na voljo v avdio posnetku.