Spoštovane sestre redovnice, spoštovani bratje redovniki.

Vse vas pozdravljam v Kristusu, ki je danes vstopil v tempelj, v hišo nebeškega Očeta.

Mati Marija in sv. Jožef sta šla z majhnim Jezuščkom v tempelj zaradi postave, ki je zapovedovala, da se naj vsak prvorojenec daruje Bogu. Pri tem jih je vodil Sveti Duh. Zakaj je bilo to potrebno? Kristus se je podredil postavi, da jo je potem dopolnil.  Postava namreč ni mogla dati Božjega življenja. Kristus pa je z oznanjevanjem Božjega kraljestva in s svojo smrtjo ter vstajenjem v moči Svetega Duha dopolnil postavo. Iz knjige se je postava po Kristusu preselila v človeška srca, kjer je postala živa in učinkovita.

Samo Sveti Duh daje življenje. Brez Svetega Duha je vse mrtvo. Brez svetega Duha je mrtva postava,  mrtev je evangelij, mrtvo je Božje kraljestvo. Brez Svetega Duha tudi ni obujenja od mrtvih. Sveti Duh je tisti, ki vse oživlja, vsemu daje pomen in namen in vse ohranja pri obstoju.

Redovnice in redovniki zelo potrebujemo Svetega Duha. Tudi naša redovna vodila ali Konstitucije so delo Svetega Duha. Brez njega bi tudi ta vodila bila samo črka postave, v kateri bi gledali zgolj določila in obveznosti. Poleg Svetega pisma so Konstitucije za redovnice in redovnike najpomembnejša knjiga, ki jo beremo, premišljujemo, in iz katere celo molimo.

Konstitucije so vrata, skozi katera vstopa Sveti Duh med nas; pomenijo prisotnost redovnih ustanoviteljev med nami, in pomenijo njihovo misel o nas. Skozi Konstitucije lahko slišimo glas Svetega Duha o nas, lahko slišimo glas naših redovnih ustanoviteljev in slišimo glas Cerkve o nas. Konstitucije so harfa, ki nam poje pesem o našem posvečevanju in o naši svetosti. V njih je vse, kar moramo vedeti o sebi in o sestrah in sobratih v skupnosti.   

Sveti Duh ni dopustil, da bi se Mati Marija, sv. Jožef in majhen Jezušček znašli sami v templju, temveč je nagovoril tudi starčka Simeona in prerokinjo Ano, da sta pristopila do Svete Družine in tako dala slavo Bogu. Sveti Duh jima je razodel, da je v tempelj prišel On, ki je bil kot Odrešenik napovedan že v raju. Kristusov prihod je bil potreben za naše novo življenje v Bogu, vendar je Kristus s seboj  prinese tudi meč bolečin: najprej zanj, potem za Mater Marijo in tudi za sv. Jožefa.

Kdor bi rad bil s Kristusom, in kdor bi mu rad sledil, se meču bolečin ne more ogniti. Meč bolečin je zasajen v srce Kristusovega učenca in učenke, kot je položena krona na glavo kralja ali kraljice. Gre za prepoznavnost Kristusovega učenca in učenke. Kot krona pomeni kraljevsko dostojanstvo tistega, ki jo nosi, tako meč bolečin pomeni dostojanstvo sestrstva in bratstva v Kristusu, oziroma dostojanstvo Božjega otroštva.

Mogoče je danes trenutek, da se vprašam: Kakšen pa je moj meč bolečin? Kaj je tisto, zaradi česar trpim za Kristusa? Kaj mi pomeni meč bolečin na poti posvečevanja in svetosti?

Pri današnjem prazniku ne gre prezreti pomena sveče. Šele 'dogorjena' sveča je res prava sveča. Če sveča ni prižgana in ne dogori, izgubi svoj namen. Sčasoma ostane samo še spomin na nek dogodek in na koncu navlaka, ki konča na smetišču. Tudi redovniško življenje ima smisel samo v dogorevanju za širitev Božje slave. Če redovniško življenje to ni, sčasoma postane jalovo in brez pomena. Imamo vzgled v Kristusu, ki je Luč sveta. Ta Luč nikdar ne mine, nikdar ne ugasne. Vir njene energije je Sveti Duh.

Papež Frančišek je tudi redovnike in redovnice povabil na sinodalno pot, da bi skupaj molili, razločevali, se pogovarjali in poslušali drug drugega v Svetem Duhu.

Prefekt in tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, kardinal Joao Braz de Aviz ter nadškof José Rodriguez Carballo, nas v svojem pismu za današnji praznik spominjata, da je na sinodalni poti poleg občestva in poslanstva pomembno tudi sodelovanje. Pri tem pa je najpomembnejša pripadnost.

Menim, da je najhujša posledica sedanje epidemije novega virusa izguba pripadnosti drug drugemu. Mnogi ne vedo več, kdo so, s kom bi morali biti in kako naj hodijo naprej. V sebi so se povsem izgubili, ker nikomur ne pripadajo. To je naravnost grozljivo.

Kardinal in nadškof nam pravita, »da ne moremo manjkati, ne moremo ne biti med drugimi in z drugimi, nikoli in še toliko bolj v tem pozivu, da bi postali sinodalna Cerkev! Še prej pa dobro vemo, da se sinodalnost začne znotraj nas: s spremembo miselnosti, z osebnim spreobrnjenjem, v skupnosti ali bratstvu, doma, pri delu, v naših strukturah, da bi se širili v službah in poslanstvu. Gre za to, da v svojem življenju damo prostor drugemu in resno upoštevamo to, kar je zanj pomembno«.

Spoštovane sestre redovnice in bratje redovniki.

Dovolite, da se vam zahvalim za vaše pričevanje biti drug z drugim po vaših redovnih skupnostih in da ste tudi skupaj z mano, škofom te škofije, ter z našimi škofijskimi duhovniki in mnogimi brati in sestrami. Zelo sem vas vesel. Zares radi pripadate tudi naši, soboški, škofiji.

Opažam veliko vaše potrpežljivosti z nami, predvsem pa voljo, da se ogibate konfliktom po vaših skupnostih in tudi po naši škofiji,  če pa že do njih prihaja, jih takoj poskušate odpraviti.

Ko med vami zaseka meč bolečin, ga ne puščate v vaših ranah. Izročate ga Jezusu, nebeški Materi Mariji in sv. Jožefu. To delate v moči vaše vere, ki vam pravi, da samo Jezus, nebeška Mati Marija in sv. Jožef znajo najbolje ravnati z vsemi našimi meči bolečin, in pretopiti njihovo ostrino v blažilno zdravljenje naših duhovnih in tudi drugih ran.

Pripadnost drug drugemu izročam varstvu Matere Marije in sv. Jožefa. Naj nas pridružita svoji skrbi, da se tako v moči Svetega Duha v Kristusu dopolnjuje naše življenje in posvečenje za slavo Boga Očeta in odrešitev nas in vsega sveta. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf
Soboški škof