28. avgusta goduje sveti Avguštin, škof in cerkveni učitelj.
Imenovali so ga tudi 'učitelj milosti', saj v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč Božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega.
Vsa dela sv. Avguština so zbrana na spletni strani http://www.augustinus.it
Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monikapa kristjanka, pobožna in modra. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi.
Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.
Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel.
Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« To se je zgodilo avgusta 386, na veliko noč naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.
Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi.
Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.
