V torek, 19. marca 2019, smo obhajali praznik sv. Jožefa, v Dnevnem centru za brezdomce pa smo na ta dan imeli tudi Dan brezdomcev.

Dva praznika, ki sta si lahko na prvi pogled zelo nasprotna. Sv. Jožef z ženo in sinom, na drugi strani pa brezdomci - osamljeni, zapuščeni, prevarani. Čeprav se sliši nasprotno, vendar verjetno ni naključje, da je bilo oboje na isti dan. V dnevnem centru namreč zaposleni in prostovoljci že vrsto let ustvarjamo dom za tiste, ki ga nimajo, tako kot je Jožef z Marijo ustvarjal dom za Jezusa.

Da bi do Velike noči rasli v povezanosti, v postnem času ustvarjamo postno sceno, ki nas bo vodila prav do vstajenjskega jutra. Simbolizira semena, ki so vržena v zemljo med trnje. Skupaj bomo odkrivali, kaj je sonce in kaj trnje v našem življenju in kako zacveteti v lepe rože. 

V dnevnem centru se vsak dan zbirajo brezdomci, vendar jih je bilo v torek popoldan kar nekaj več. Kot velika družina se nas je zbralo 28 prostovoljcev in skoraj 40 brezdomcev, da skupaj prehodimo Jezusov in naš križev pot. Postaje križevega pota smo prostovoljci sestavljali iz resničnih zgodb brezdomcev z vso njihovo bolečino. Lepo je bilo z njimi deliti zaupanje tistega, kar jih boli. 

Ta večer smo bili vsi deležni štirinajstih bolečin ljudi, ki so bili med nami, da smo lahko bolje začutili Jezusovo trpljenje in našli upanje tudi za naše. Med postajami smo skupaj prepevali in bili resnično povezani kot ena družina. Lepo je bilo videti toliko starejših, večinoma moških obrazov, ki mirno sedijo, poslušajo, čutijo, nekateri so samo preprosto tam. Že s svojo prisotnostjo pokažejo, da si želijo in iščejo nekaj več od tega, kar imajo. Na trenutke se nam je zazdelo, da je bil tudi sv. Jožef z nami.

Ema Hostnik