V ponedeljek, 7. oktobra 2019, se je v Vatikanu začelo zasedanje škofovske sinode za Panamazonijo z naslovom Nove poti za Cerkev in celostno ekologijo. Udeleženci so se zbrali pri grobu sv. Petra v vatikanski baziliki, nato pa v procesiji odšli v sinodalno dvorano. Zbrane je na začetku nagovoril papež Frančišek. Poudaril je, da je ključnega pomena razumeti amazonska ljudstva, jih kontemplirati in jim služiti, in sicer na srečanju, ki ni okrogla miza ali predavanje, ampak sinodalna pot.
Tudi tokrat je sveti oče spomnil, da sinoda ni parlament, ampak priložnost za premišljevanje, izmenjavo mnenj, ponižno poslušanje ter za to, da bi govorili pogumno in odkrito, razločevali ter vedno ohranjali bratstvo.
Štiri razsežnosti sinode
Lahko bi rekli, da ima sinoda za Amazonijo štiri razsežnosti: pastoralno, kulturno, družbeno in ekološko. Prva, pastoralna, je bistvena, je tista, ki zaobjema vse. Mi jo soočamo s krščanskim srcem in gledamo na stvarnost Amazonije z očmi učencev, da bi jo mogli razumevati in interpretirati z očmi učencev. Nevtralne hermenevtike namreč ne obstajajo, vedno so pogojene z eno izmed predhodnih izbir, naša izbira je izbira učencev. Prav tako na stvarnost Amazonije gledamo z očmi misijonarjev, saj nas ljubezen, ki jo je Sveti Duh položil v nas, spodbuja k oznanjevanju Jezusa Kristusa. Gre za oznanjevanje, za katerega vsi vemo, da se ga ne sme zamešati s prozelitizmom. Amazonsko stvarnost želimo soočati s takšnim pastoralnim srcem, z očmi učencev in misijonarjev, saj je to, kar nas spodbuja, Gospodovo oznanilo.
Po prstih se približujemo amazonskim državam
Prav tako se po prstih približujemo amazonskim državam, v spoštovanju njihove zgodovine, kultur, dobrega načina življenja – v etimološkem smislu besede, ne v socialnem smislu, katerega jim pogosto pripisujemo. Domorodna ljudstva imajo lastno identiteto – vsa ljudstva; imajo svojo modrost, samozavedanje, lasten način čutenja, gledanja na stvarnost, zgodovino, hermenevtiko in morajo biti protagonisti svoje zgodovine s temi značilnostmi, s temi lastnostmi. In mi se približujemo izven ideoloških kolonizacij, ki uničujejo ali zreducirajo specifičnost ljudstev. […]
Ideologije so nevarno orožje
Ideologije so nevarno orožje: vedno smo nagnjeni k temu, da bi se oprijeli določene ideologije, da bi interpretirali določeno ljudstvo. Ideologije so omejevalne in nas vodijo k temu, da si domišljamo, da dojemamo z razumom, vendar pa brez da bi sprejeli, razumeli ne da bi občudovali. Tako se v resnici sprejme kategorije in najpogostejše so kategorije »-izmov«. Kadar se želimo približati stvarnosti katerega izmed »prvotnih« ljudstev, govorimo o »avtohtonizmu« in ko jim želimo ponuditi izhod, da bi mogli imeti boljše življenje, jih ne sprašujemo, ampak govorimo o napredku. […]
Pogosto tvegamo, da bi dali zgolj pragmatične predloge
Pogosto tvegamo, da bi dali zgolj pragmatične predloge, medtem ko se od nas zahteva, da bi ljudstva kontemplirali, sposobnost, da bi jih občudovali. Sem nismo prišli zato, da bi izumili programe za socialni razvoj ali ohranjanje kulture ali pastoralne načrte z istim nekontemplativnim načinom, s katerim se uresničujejo dejanja z nasprotnim pomenom: izsekavanje, uniformiranje, izkoriščanje, izdelujejo tudi programe, ki ne spoštujejo poezije, stvarnosti ljudstev. […]
Glavni akter: Sveti Duh. Ne dopustimo, da bi odšel iz dvorane
Prihajamo, da bi kontemplirali ljudstva, jih razumeli, jim služili. In to delamo tako, da hodimo po sinodalni poti, na sinodi, ne preko okroglih miz, predavanj in nadaljnjih predavanj: to delamo na sinodi, ki ni parlament, ni kraj razpravljanja, ni dokazovanje, kdo ima več moči nad mediji in na spletu, da bi uveljavil kakršnokoli idejo ali kakršenkoli načrt. […] Sinoda pomeni hoditi skupaj z navdihom in vodstvom Svetega Duha. Sveti Duh je glavni akter sinode, prosim vas, ne dopustimo, da bi odšel iz dvorane.
Dopustiti moramo, da se razodene Sveti Duh
Potekala so svetovanja, razpravljalo se je na škofovskih konferencah, v predsinodalnem svetu, pripravljali smo Instrumentum Laboris, ki je, kakor veste, besedilo-mučenec, ki je obssojen na uničenje, saj je izhodiščna točka za to, kar bo Sveti Duh storil v nas. In zdaj hodimo pod vodstvom Svetega Duha. Zdaj moramo dopustiti, da se Sveti Duh razodene na tem zasedanju, da se razodene v nas, da se pokaže z nami, preko nas in se razodene kljub nam, kljub našim upiranjem, za katera je normalno, da obstajajo, saj je takšno življenje kristjana.
Bratje in sestre, prosim vas, da veliko molite
Katero bo torej naše delo tukaj, da bi zagotovili, da bi bila prisotnost Svetega Duha rodovitna? Predvsem moliti. Bratje in sestre, prosim vas, da veliko molite. Premišljevati, izmenjavati stališča, ponižno poslušati, se zavedati, da jaz ne vem vsega. In govoriti pogumno, odkrito, tudi če me je sram, reči to, kar čutim, razločevati, in vse to v notranjosti, ohranjajoč bratstvo. […]
Vstopiti v proces
Končno, biti na sinodi pomeni spodbuditi se, da bi vstopili v proces. Ne gre za to, da bi zasedali prostor v dvorani. Stopiti v proces. In cerkveni procesi imajo določeno zahtevo: biti morajo varovani, zanje je potrebno skrbeti kot za otroka, jih spremljati na začetku in jim slediti z občutljivostjo. Potrebujejo toplino skupnosti; potrebujejo toplino Matere Cerkve. Na ta način cerkveni proces raste. Zato je pomembno ohranjati držo spoštovanja, skrbeti za bratsko ozračje.
