V Valenciji je med 28. decembrom 2015 in 1. januarjem 2016 potekalo 38. Evropsko srečanje mladih pod geslom »Romanje zaupanja na zemlji«, ki ga vsako leto pripravlja Skupnost bratov iz Taizéja. Srečanja se je udeležilo 30.000 mladih, vključno s 15.000 mladimi iz Španije. Iz Slovenije se je na romanje v organizaciji Skupnosti katoliške mladine odpravilo 240 mladih.
Tretje največje špansko mesto Valencija je tokrat prvič gostilo tovrstno srečanje. V organizacijo je bilo vključenih več kot 900 prostovoljcev. Romarji so bili nastanjeni v 200 župnijah po mestu in v okolici; letos so vse mlade v svoje domove gostoljubno sprejele družine.
Vsebina srečanja je imela letos naslov Pogum usmiljenja. Brat Alois, prior skupnosti, nas je preko petih predlogov spodbujal, da zaupamo sebe Bogu, ki je usmiljenje, da se zavedamo, kaj nam je odpuščeno in da znamo odpuščati drugim, da smo pozorni do ljudi, ki so v stiskah ter da širimo usmiljenje na socialne dimenzije življenja ter do vsega stvarstva. Prav tako smo bili spodbujeni k prizadevanju za spravo in mir. Mladi smo molili za vse trpeče zaradi nasilja in vojne v Siriji in Libanonu. Brat Alois je v enem izmed svojih večernih nagovorov povedal: »Ob Božiču se spominjamo, da je Jezus prišel, da bi pričeval o neskončnem Božjem usmiljenju. Proti njemu je bilo sproženo nasilje, a to ni moglo premagati njegove ljubezni. Danes po vsem svetu nove oblike stisk, migrantske, ekološke ali socialne izzivajo vernike različnih veroizpovedi ter nevernike in zahtevajo nove oblike solidarnosti. Brez da bi izgubili jasnost, a s kljubovanjem strahu, bi prosili Boga: Pokaži nam, kaj lahko takoj prispevamo, tako blizu kot daleč, da bi omogočili, da bo tvoj mir še naprej sijal sredi človeštva in vsemu stvarstvu?« Mladim je predlagal, da bi mladi vsako nedeljo zvečer, skupaj z drugimi, preživeli pol ure v tišini v cerkvi za mir na svetu.
Spodbudne besede k dejanjem usmiljenja so nas spremljale pri naših vsakodnevnih srečanjih; med druženjem, pogovori, v molitvi, pri sodelovanju pri praktičnih dnevnih opravilih. Vedno znova mladi dokazujemo, da se preko tega lahko bolje spoznamo ter živimo skupaj v edinosti in medsebojnem občestvu. Brat Alois je tudi povedal: »Da bi postali žene in možje miru, potrebujemo pogum. Pogum evangelija, pogum usmiljenja nas žene, da za vsako človeško bitje odpremo svoje srce brezpogojno.« Vsa razmišljanja so v slovenskem prevodu dostopna tudi na spletni strani: http://www.taize.fr/sl_article20054.html.
Program srečanja v Valenciji je bil, kot je običajno za Taizéjsko skupnost, osredotočen na 3 molitve dnevno: zjutraj v eni izmed župnij, ki so sodelovale pri srečanju, opoldne in zvečer pa v šotorih, ki so jih postavili v ta namen v parku Turía, v stolnici ali v cerkvi sv. Katrine v središču mesta. Vsak večer je po nagovoru brata Aloisa potekala molitev okrog križa. V času med opoldansko in večerno molitvijo je bilo mladim na voljo več kot 20 delavnic z različnimi temami: o duhovnosti, Cerkvi, solidarnosti, družbi ter o umetnosti in veri. Na zadnji dan leta so se zvečer mladi zbrali k molitvi za mir, molitvi pa je nekaj minut čez polnoč sledil »Festival narodov«, ki so ga mladi iz različnih držav oblikovali sami. Romarje je navdušilo toplo sredozemsko podnebje, obroki, ki so jih zaužili kar pod palmami in pomarančevci v parku, ki je nastal po izsušitvi reke Turía, navdihujoče arhitekturne znamenitosti mesta in odprti muzeji ter seveda nadvse gostoljubni in dobrovoljni španci.
Ob koncu srečanja je brat Alois mladim naznanil, da bo prihodnje Evropsko srečanje mladih potekalo prihodnje leto v Rigi, glavnem mestu Latvije, prvič v eni izmed baltskih držav. Ob tem je mladim namenil naslednje spodbudne besede: »Ali se zavedamo, da imamo, kot kristjani, poseben dar za pripravo poti miru in zaupanja na zemlji? Mi smo Kristusovo telo in občestvo med tistimi, ki sledijo Kristusu, in to lahko postane verodostojen znak sprave sredi človeštva.«
Eden izmed slovenskih romarjev pa je zapisal naslednje besede:
»Kar me je najbolj presenetilo, je izjemno gostoljubje družine oz. stanovalcev, ki so nas sprejeli. … Po 2 dneh sem se čustveno spraševal, zakaj se tako trudi in s čim si to mi vse zaslužimo glede na to, da gostiteljem nismo dali niti EUR razen daril in smo prišli sem molit, družit z drugimi mladimi iz tujine in pogledati kako znamenitost. Pa tudi komuniciranje je bilo težko zaradi različnih znanj jezikov. Prav tako je bil sprejem v župnišču zelo iskren in prijazen kljub pomanjkanju znanja angleščine. Ljudje so bili res odprti. … Res smo se počutili sprejeti kot doma. … Očitno je Taizéjski duh preko prostovoljcev poskrbel, da sem se osebno na mesto precej navezal in kar malo žalosten je bil odhod proti domu. Ostajajo pa spomini. In želja po obisku ESM Rige 2016.« (Uroš)
