Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bomo veliko noč obhajali 12. aprila.[1]

Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja.[2] Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,[3] ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.[4]

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5] Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Zaradi letošnje epidemije tradicionalni obiski na ta dan odpadejo in jih lahko nadomestimo s klicem ali prazničnim sporočilom.

Spovedovanje v postnem in velikonočnem času

1. Škofje vabijo vse vernike, da v letošnjem postnem in velikonočnem času, ko je zaradi izrednih razmer onemogočen prejem zakramenta svete spovedi, v srcu obudijo iskreno kesanje ter zmolijo kesanje (Moj Bog, žal mi je …). »Kesanje morajo navdihovati nagibi, ki izhajajo iz vere« (KKC 1492). Papež Frančišek je med jutranjo sveto mašo 20. marca 2020 v kapeli doma sv. Marte v Vatikanu med pridigo spregovoril o odpuščanju grehov, ko vernik ne more prejeti zakramenta svete spovedi: Vem, da greste mnogi izmed vas ob veliki noči k spovedi, da bi se ponovno srečali z Bogom. Vendar pa mi bodo mnogi rekli: »Oče, kje lahko najdem duhovnika, spovednika, ker ne smem iti od doma? In jaz se želim spraviti z Gospodom, želim, da me On objame, da me moj Očka objame … Kaj naj storim, če ne najdem duhovnikov?« Stori to, kar pravi Katekizem. Zelo jasno je: če ne najdeš duhovnika, da bi se spovedal, se pogovori z Bogom, on je tvoj Oče, povej mu resnico: »Gospod, zakuhal sem to, to in to … Oprosti mi.« In prosi ga odpuščanja z vsem srcem, z molitvijo kesanja in mu obljubi: »Kasneje se bom spovedal, vendar zdaj mi odpusti.« In takoj se boš vrnil v Božjo milost. Če v bližini ni duhovnika, lahko sam pristopiš k Božjemu odpuščanju, kakor nas uči Katekizem. Pomislite: to je pravi trenutek, to je primeren trenutek. Dobro opravljena molitev kesanja – tako bo naša duša postala bela kot sneg.[1] Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje »popolno kesanje« (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe. Če vsebuje trdni sklep čim prej pristopiti k zakramentalni spovedi, doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov (KKC 1452).

2. Škofje določajo, da duhovniki zaradi nevarnosti širjenja okužb vernikom ne smejo podeljevati zakramenta sprave. 

3. Spoved po telefonu oziroma spletu ni veljavna.

4. V primeru, ko zdravstvene ustanove (bolnišnice), dom upokojencev oziroma civilna zaščita zagotovijo zaščitno opremo duhovniku, lahko ta vernikom (bolnikom) v smrtni nevarnosti podeli zakrament bolniškega maziljenja, ki odpusti vse grehe.

5. Škofje določajo, da glede na trenutne razmere še ne veljajo pogoji za podelitev dovoljenja duhovnikom za skupno odvezo. Če bi v posameznem kraju prišlo do izrazitega povečanja števila okuženih, se lahko lokalni župnik obrne na krajevnega škofa in ga prosi za dovoljenje za podelitev skupne odveze. 

[1] O krščanskem praznovanju velike noči v prvih desetletjih ni zgodovinskih podatkov. Kristjani iz judovstva so veliko noč obhajali s svojimi rojaki, vendar z novo vsebino – kot spomin na Jezusovo odrešilno trpljenje in vstajenje. Nicejski koncil (325) je uzakonil, da veliko noč praznujemo na nedeljo po prvi pomladanski polni luni, to pa je lahko od 22. marca do 25. aprila.
[2] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 124.
[3] Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 16,21–28; Mr 8,31–9,1 in Lk 9,22–27); Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 17,22–23; Mr 9,30–32 in Lk 9,43b–45); Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 20,17–19; Mr 10,32–34 in Lk 18,31–34).
[4] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 127.
[5] Prim. odlomke o Jezusovem vstajanju in prikazovanjih: Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25.