Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan praznujemo obhajanje Jezusove zadnje večerje z apostoli,[3] ki je ustanovitev zakramenta evharistije in tudi zapovedi ljubezni ter služenja drug drugemu.
Praznovanje Jezusove zadnje večerje z učenci
Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem.[4] Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo.[5] Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem (prim. Jn 13,1–20).
Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo za zakrament mašniškega posvečenja.
Kruh in vino
Pri vsaki maši obhajamo Jezusovo zadnjo večerjo z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala (prim. Lk 24,13–35).
Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.
Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v istem duhu.
Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče, ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni žrtev. Hostije pri maši uporabljamo še danes.
Poimenovanje evharistije – maše
Za poimenovanje in označevanje zakramenta evharistije, ki ga je Jezus postavil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni (za)hvala, glagol eucharistein pa pomeni zahvaljevati se. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh so poslali tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.
Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi. To je tudi daritev Cerkve, ki ji je Kristus pri zadnji večerji zaupal »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija o svetem bogoslužju 47).
Pomen evharistije in povezava s križem
Ko Cerkev obhaja evharistijo, postavlja na oltar znamenji Kristusove daritve, kruh in vino, njegovo telo in njegovo kri pred Očeta, se spominja odrešenjskega dela Kristusa in se zahvaljuje za vse, kar je le-ta storil za nas. Sv. Leon Veliki piše: »Maša je nova prisotnost, nov vidik iste daritve; je nova za Cerkev, ki obhaja, ne pa glede na Kristusa« (Serm. 59). (M. Turnšek, Zakramenti Cerkve, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 262).
Kristusov križ ima različne vidike: spravna smrt, zmaga nad grehom in minljivostjo, zmaga nad nesvobodo, sprava, mir z Bogom in po tem mir z ljudmi. V evharistiji so vsi ti vidiki povezani in v njej Cerkev postane deležna Kristusove daritve. Dokler je Cerkev na poti, mora svojo vero – predanost Bogu po Kristusu – uresničiti v znamenjih. Evharistija je uresničenje tiste predanosti, ki jo je Kristus izvršil na križu kot predstavnik vsega človeštva. Zato spada evharistija v čas romanja Cerkve proti zadnjemu cilju. V slavju evharistije se Cerkev pridruži Kristusovi predanosti in prehajanju (pasha) k Očetu in je tako udeležena pri Kristusovi daritvi, v katero se vključi, da je to daritev Glave in udov. Svojo ljubezen do Očeta in do Cerkve, katere simbol je prelita kri, je Jezus zakramentalno približal svoji Cerkvi, da bi se mogla tudi ona v ljubezni presegati v Bogu. V evharistiji se aktualizira daritev na križu na zakramentalni način. (M. Turnšek, Zakramenti Cerkve, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 277).
[3] Zapisi o pashalni večerji z učenci in postavitvi Gospodove večerje: Mt 26,17–30; Mr 14,12–26; Lk 22,7–23 in Jn13,21–30.
[4] Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam na substancialen način, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov.
[5] Zadnja večerja – postavitev evharistije – je opisana v treh sinoptičnih evangelijih (Matej, Marko in Luka). Tu navajamo zapis po Markovem evangeliju: »Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,22–24). Drugi evangelisti imajo opis postavitve evharistije na teh mestih: Mt 26,26–30; Lk22,15–20. Postavitev evharistije opiše tudi sveti Pavel v pismu Korinčanom: 1 Kor 11,23–25.
[6] Monštranca je umetniško izdelana posoda s podstavkom in stekleno odprtino, v katero je postavljena hostija z namenom javnega češčenja.
