Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu.
Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.
Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni svete maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot.[1] Obredi velikega petka, so najstarejša in najbolj častitljiva dediščina starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti.
Opravilo velikega petka ima tri dele. Sveto opravilo se začne v tišini s počastitvijo razgrnjenega oltarja, ki predstavlja Kristusa, oropanega človeškega dostojanstva, ki so mu vzeli vse in ki je na križu občutil zapuščenost. Ko glavni mašnik pred oltarjem na tla leže na obraz verniki pokleknejo in nekaj trenutkov tiho molijo. Zatem prisluhnejo Božji besedi.
Po berilih se posluša poročilo evangelista Janeza o Jezusovem trpljenju in smrti, ki je uničila človekovo smrt in odprla pot v poveličano življenje pri Očetu. Po križu so odprta vrata v nebo.
V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija[2] ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene svete hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob.
Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen.
V Katoliški cerkvi na veliki petek velja strogi post.
[1] Ljudsko pobožnost križevega pota, ki je razdeljena na štirinajst postaj, molimo in premišljujemo posebej v postnem času. Po večini katoliških cerkva ali kapel so upodobitve postaj križevega pota sestavni del bogoslužnega prostora. Postaje križevega pota so prešle v notranji bogoslužni prostor iz prvotnih postavitev v naravnem okolju, kjer so (in še vedno) stale kot kapelice križevega pota. Molimo ga ob petkih na dan Jezusove smrti na križu, pri nas pa je navada, da ga verniki v velikem številu molijo tudi ob nedeljah, zlasti na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer v premišljevanju našega odrešenja hodijo od postaje do postaje in nosijo križ.
[2] Pot od Oljske gore do Kalvarije, prim. Jn 18,1–19,42.
