»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

Tako te je prosil križani na tvoji desni.

In ti si se ga spomnil: »Še danes boš z menoj v raju!«

Jezus, danes ti to prošnjo izrekam jaz. Izrekam ti jo v imenu tisočev, ki nimajo časa, da bi ti jo izrekli, ker jih smrt doleti sredi koraka. Izrekam ti jo v imenu tisočev, ki te morda niti ne poznajo, ne vedo zate in za tvojo veliko noč. Izrekam jo tudi v imenu tistih, ki se jezijo nate, te morda celo preklinjajo in govorijo, da vsega tega gorja ne bi smelo biti, če bi Bog v resnici bil in če bi bil ljubezen. 

Jezus, spomni se vojakov, ki so jih pognali na bojišče in umirajo zaradi pohlepa vladajočih. Jezus, spomni se vseh njihovim mam, ki iz bolečine šepetajo svoje molitve in ne vedo, ali naj molijo za srečno vrnitev ali za večni pokoj svojih sinov.

Jezus, spomni se vseh žena in deklet, ki so se veselile ljubezni in načrtovale prihodnost. Ozri se v čez noč postarane obraze. Poglej njihove solze, ki jih jočejo nad izgubljeno mladostjo in nad prihodnostjo brez obetov. 

Jezus, spomni se otrok. Predvsem se spomni otrok. V sanjah objemajo očete. V sanjah se igrajo okoli domače hiše. V sanjah se smejijo z vrstniki. V sanjah so srečni. Potem pa jim sanje pretrga spoznanje, da so begunci, skupaj s tolikimi drugimi. In izginejo objemi in igra in smeh in sreča. Jezus, spomni se jih.

Jezus, spomni se tudi vseh tistih, ki jim je otrdelo srce in se spremenilo v grob, v katerega so pokopali ljubezen, sočutje in človečnost. 

Jezus, spomni se vsega človeštva. 

In spomni se, Jezus, tudi mene. Naj bom deležen tvojega pogleda, da tudi sam nikoli ne bom spregledal nikogar, ki ihti, ki se boji, nikogar, ki trpi in nikogar, ki umira. Daj nam pogled, v katerem bo kljub vsemu ostajalo živo upanje na veliko noč, upanje na tvoje in naše vstajenje, upanje, da bomo s teboj v raju.

Jezus, podari nam veliko noč, da bomo tudi mi mogli svetu prinašati veliko noč!

Ob letošnjem praznovanju velike noči to iskreno želim vsem!

Msgr. Stanislav Zore OFM 
nadškof