Ko je Bog ustvarjal svet, se je vsak dan končal z večerom, v katerem je Bog videl, da je dobro, kar je ustvaril. Nazadnje, ko se je ozrl na vse svoje stvarstvo, je bilo celo zelo dobro.

Potem pa je človek dopustil, da se je v njegovo srce naselil dvom v Božjo dobroto. Ko je ta dvom spremenil človekov odnos do Boga, se je spremenilo tudi stvarstvo. Zemlja je začela roditi trnje in osat, v človekovem življenju pa sta se pojavila bolečina in nezaupanje. Morda je skrajno znamenje te sprevrženosti poljub, ki bi moral biti znamenje ljubezni, pri Judu pa je postal orodje izdajstva.

Ob vsem tem pa je Božja ljubezen ostala ista. Bog ni nehal biti Oče in ni nehal ljubiti svojega stvarstva in ne človeka, ki še vedno v sebi nosi njegovo podobo.

Poslal nam je Jezusa, ker je tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.

Tega Sina smo, kakor je sam napovedal, zgrabiti, pretepli, križali in umorili. On pa je ljubil, ljubil človeštvo, ljubil človeka, ljubil mene. Ta ljubezen je bila močnejša od smrti. Ne grob ne pečat ne straža je niso mogli zadržati. Tretji dan je vstal.

V jutru Jezusovega vstajenja se je začel dan, ki ne pozna večera. Sega v večnost in to večnost podarja tudi nam; temu planetu, ki ječi pod hudobijo zla in bremenom smrti. Kajti Bog je večji od vsega; večji od sveta, večji od smrti, večji celo od našega srca.

Vsem voščim veselo veliko noč. Najprej vsem, ki verujete, da je Jezus umrl in vstal.

Potem vsem, ki vam trpljenje in bolečina stiskata srce in hrepenite po odrešenju.

Pa tudi vsem, ki to življenje doživljate kot boleče kratko in nepopolno ter v sebi nosite hrepenenje po presežnem.

Vsem, ki temu življenju iščete smisel in prihodnost.

Vsem vam kličem: Kristus je vstal. Zares je vstal. Aleluja. Tudi mi bomo vstali. Aleluja.

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit