V Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) smo z zaskrbljenostjo sprejeli stališče Varuha človekovih pravic RS o nedopustnosti obrezovanja dečkov iz nemedicinskih (t. j. verskih) razlogov.[1] Stališče Varuha se v prvi vrsti nanaša na prakso delovanja verskih skupnosti in Cerkva, glede katerih nima stvarne pristojnosti za delovanje (prim. 1. člen Zakona o varuhu človekovih pravic), s stališča pa tudi izhaja, da Varuh sploh ni prejel pobude, »ki bi se neposredno ukvarjala z vprašanjem cirkumcizije pri posameznem (določenem) otroku«. Poleg tega ugotavljamo, da je navedeni državni organ svoje stališče sprejel, ne da bi se predhodno posvetoval z verskimi skupnostmi in Cerkvami, kar je v nasprotju z določbo drugega odstavka petega člena Zakona o verski svobodi, ki državne organe zavezuje k spoštovanju identitete Cerkva in drugih verskih skupnosti ter zahteva, da z navedenimi vzpostavijo odprt in trajen dialog ter razvijejo oblike trajnega sodelovanja. Ravnanje Varuha torej v nobenem oziru ni bilo skladno z veljavno zakonodajo. Vsebina stališča prav tako nasprotuje mednarodno sprejeti praksi in predstavlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med katerimi je verska svoboda ena temeljnih. Deklaracije in konvencije Združenih narodov, ki urejajo pravice otrok, so nastale s skupnim prizadevanjem vseh narodov sveta, tudi muslimanskih in judovskega. Razlaga pozitivnega korpusa človekovih pravic torej ni mogoča brez upoštevanja verske in kulturne identitete ljudstev oziroma religij, ki so kot sestavni del mednarodne skupnosti sodelovala pri oblikovanju vrednot sodobnega sveta.

Tudi Ustava RS temelji na spoštovanju pravic vseh, tudi vernih kristjanov, muslimanov in judov. Stališče Varuha človekovih pravic o nedopustnosti obrezovanja dečkov iz verskih razlogov je zato samovoljno in partikularno. V nesprejemljivi interpretaciji 41. člena Ustave je vsebovan prelom s kulturnim izročilom slovenskega in evropskega prostora, ki je nadvse zaskrbljujoč predvsem s stališča uživanja individualnega vidika svobode vere za muslimane in jude v Republiki Sloveniji. Ker jim Varuh odreka možnost vzpostavitve lastne verske identitete, ki je obredno bistveno vezana na obrezovanje in celo grozi z inkriminacijo teh obredov, Islamsko in Judovsko skupnost odriva na rob javnega prostora in v ilegalno delovanje. S tovrstnim izključevalnim ravnanjem oblasti smo se v zgodovini že srečali, najbolj sistematično in množično v totalitarnih režimih nacionalsocialistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze.

Primerjalni vpogled v pravno ureditev najbolj razvitih in naprednih laičnih držav kaže, da obrezovanje dečkov iz verskih razlogov praktično nikjer ni prepovedano. V Nemčiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in ZDA tovrstni obred sodi v pravico staršev, da v skladu z lastnim prepričanjem svojim otrokom zagotavljajo versko in moralno vzgojo ter jih uvedejo v versko skupnost, ki temelji na najglobljem simbolnem obrednem izražanju človeškega bitja in ga v polnosti lahko izrazi v njegovi telesni in duhovni celovitosti. Država je praviloma dolžna zagotavljati možnosti za uresničevanje te pravice. Podobna ureditev velja tudi na Finskem, kjer je tamkajšnje Vrhovno sodišče leta 2008 razsodilo, da obreza iz verskih razlogov ni kaznivo dejanje. Po mnenju sodišča gre namreč za utrjeno tradicijo in neločljivi del identitete muslimanskega moškega.

Strokovno izvedeno obrezovanje dečkov (v nasprotju z obrezovanjem oziroma pohabljanjem deklic) ne predstavlja škodljivega posega v zdravje in telesno integriteto otrok (prim. številna stališča Svetovne zdravstvene organizacije na področju boja proti HIV/AIDS).[2] Komisija Pravičnost in mir pri SŠK zato zavrača stališča nekaterih institucij, ki si prizadevajo za omejitev ali prepoved obrezovanja dečkov kot verskega dejanja. Varuh človekovih pravic v svojem mnenju ni izkazal, da gre za zdravju škodljiv poseg. Pri tem iz 56. in 35. člena Ustave RS izpeljuje, da so kakršni koli posegi v telesno integriteto otroka omejeni in opravičljivi le iz medicinskih razlogov. Tako stališče je arbitrarno in nima podlage v Ustavi RS. Prav tako ni pravno utemeljeno stališče, da obrezovanje zaradi verskih razlogov nima zakonske podlage, ampak ima celo znake kaznivega dejanja. Obe navedeni stališči povsem spregledujeta pomen in vsebino 41. člena Ustave RS, ki zagotavlja versko svobodo in staršem daje pravico zagotavljati versko vzgojo. Stališče Varuha po našem mnenju pomeni javen poziv k nespoštovanju identitete vsaj dveh verskih skupnosti v RS ter krnitev individualne svobode vere njihovih pripadnikov, zaradi česar je v nasprotju z Ustavo RS in z Zakonom o verski svobodi.

Država s takšnim stališčem prestopa mejo ločitve z verskimi skupnostmi in ne deluje kot vrednostno nevtralna. Staršem judovskega in muslimanskega porekla omejuje svobodo vere in pravico do verske vzgoje svojih otrok, vsem skupaj pa do verske, kulturne in skupnostne identitete. Komisija Pravičnost in mir pri SŠK izraža polno podporo in solidarnost z Judovsko in Islamsko skupnostjo pri varovanju verske svobode na navedenem področju. Hkrati pa poziva vse pristojne državne organe in institucije, da se odrečejo vrednostno pristranskemu stališču o nedopustnosti obrezovanja dečkov iz verskih razlogov in si povrnejo zaupanje vseh vernih državljank in državljanov ter prebivalcev RS.

msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK