Nekdanji ljubljanski škof Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v vasi Dolinčiče na današnjem avstrijskem Koroškem, umrl pa je 16. novembra 1959 v Clevelandu. Maja 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško, od koder je odšel najprej v Švico in leta 1948 v Združene države Amerike. Tam je delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Ljubljanski škof je bil od leta 1930 do svoje smrti leta 1959.
Gregorij Rožman je bil v duhovnika posvečen leta 1907 v Celovcu. Študij teologije je nadaljeval na Dunaju in ga leta 1912 zaključil z doktoratom. V letih 1913–1919 je v celovškem bogoslovju predaval moralno teologijo in kanonsko pravo. Leta 1919 se je odzval vabilu novoustanovljene ljubljanske Teološke fakultete in prevzel katedro za kanonsko pravo (1919–1930). Leta 1929 je papež Pij XI. na prošnjo tedanjega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča (1850–1937) Rožmana imenoval za ljubljanskega škofa koadjutorja. Po Jegličevi odpovedi ljubljanski škofiji je naslednje leto postal njegov naslednik.
V desetletju pred drugo svetovno vojno je Rožman razvil živahno pastoralno dejavnost, ki jo je strnil na škofijski sinodi v Ljubljani leta 1940 (Zakonik ljubljanske škofije, Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo). Pridružil se je papeški obsodbi komunizma in nacizma (Divini Redemtoris, Mit brenenender Sorge). Med drugo svetovno vojno je bila ljubljanska škofija razdeljena med nemškega (Gorenjska) in italijanskega okupatorja (t. i. Ljubljanska pokrajina). Do italijanskih okupacijskih oblasteh je Rožman sicer izrazil lojalnost v upanju, da bodo spoštovali obljubljeno avtonomijo Slovencev. Ves čas se je odločno zavzemal osvoboditev talcev in internirancev. Za podobna posredovanja nemški okupator ni bil dostopen.
Zaradi svoje odločne protikomunistične usmerjenosti tudi med drugo svetovno vojno se je škof Rožman 5. maja 1945 umaknil na Koroško in v naslednjih letih preko Švice odpotoval v ZDA. Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani (21.–30. 8. 1946) je bil v odsotnosti obtožen sodelovanja z okupatorjem in obsojen na 18. let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let in zaplembo celotnega premoženja. Državno tožilstvo Slovenije je leta 1995 sprožilo zahtevo za obnovo procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče RS je leta 2007 sodbo Vojaškega sodišča iz leta 1946 razveljavilo in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje. Le-to pa je leta 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavilo.
Po Rožmanovem umiku na avstrijsko Koroško je 15. junija leta 1945 kot pooblaščeni generalni vikar vodstvo ljubljanske škofije prevzel ljubljanski stolni kanonik Anton Vovk (1900–1963). Ta je bil prvega decembra 1946 posvečen za pomožnega škofa, leta 1950 pa imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije. Po smrti škofa Rožmana je bil Vovk 2. decembra 1959 imenovan za rednega ljubljanskega škofa.
