V ponedeljek 16. marca 2015 sta Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu in založba Družina, v soorganizaciji s Cardinal Stefan Wyszynski' University, Institute of Political Sciences (Varšava, Poljska), v okviru ciklusa predavanj, poimenovanega »i³ (i na tretjo potenco) - inovativnost & interdisciplinarnost & internacionalnost«, gostila prof. dr. ANDRZEJA GASOWSKEGA, doktorja agrarne ekonomije in doktorja politične ekonomije. Pogovor z njim je vodil dr. Žiga Andoljšek, dekan Fakultete za poslovne vede.
Dr. Gasowski je sodelavec Inštituta za politične vede na Univerzi kardinala Stefana Wyszyńskega v Varšavi, kjer so njegova glavna področja raziskovanja prehrambna varnost, trenutni politični sistemi in Subsaharska Afrika. Med leti 2008 in 2012 je bil svetovalec poljskega predstavništva v Bruslju, odgovoren tudi za programe evropskega sodelovanja z državami v razvoju. V letih 2006-2007 je delal na poljski ambasadi v Adis Abebi (Etiopija) in kot svetovalec za trgovinske zadeve na poljski ambasadi v Južnoafriški republiki.
Dr. Gasowski je bil v svoji predstavitvi, ki jo je v okviru teme »EU in države v razvoju« naslovil z Biblični blagoslov, ki se je spremenil v prekletstvo EU - SKP (skupna kmetijska politika) in svetovna prehrambena varnost (Biblical Blessing that Changed into Union’s Curse – CAP (Common Agriculture Policy) and the World Food Security) zelo kritičen do skupne kmetijske politike. Svojo kritiko je že kar uvodoma slikovito ponazoril z retoričnim vprašanjem o "zagonetni preobrazbi bibličnega blagoslova v prekletstvo”, ki ga je glede potrate skupne kmetijske politike ob neki slovesnosti naslovil na Mariann Fischer Boel, nekdanjo evropsko komisarko za kmetijstvo in ruralni razvoj.
Uvodoma je navedel povezavo med lakoto in migracijskimi pritiski na Evropsko unijo in izpostavil zgodovino nenehnega globalnega padanja cen hrane, ki je posledica porasta produktivnosti v proizvodnji hrane in z njim povezanih količin proizvedene hrane. Kljub globalnemu trendu zniževanja cen hrane in naraščanju proizvedene hrane na prebivalca, se je od leta 2006 do leta 2008 zgodil občuten, tudi do šestkraten, porast cen pšenice, riža in koruze, kar je po mnenju dr. Gasowskega pripeljalo do protestov ljudi v približno 40 državah sveta, predvsem v državah, kjer potrošnja osnovnih dobrin predstavlja pomemben del dohodka prebivalcev, kar, kot je izpostavil, velja predvsem za revnejša gospodarstva, kot so Bangladeš, Afganistan, Nigerija.
Kot poglaviten razlog za tako izrazito porast cen osnovnih živil je izpostavil dvig cene nafte. V tem obdobju se je namreč močno povečala proizvodnja bioloških goriv, ki je bila, kot pravi dr. Gasowski, politična odločitev o prehodu na proizvodnjo bioloških goriv, sprejeta na ravni celotne EU in v ZDA. Kot dodatna negativna vpliva na zniževanje proizvodnje osnovnih živil v bližnji prihodnosti je navedel izgubo obdelovalne zemlje, naraščanje redkosti vode in hitro naraščanje potreb po proizvodnji fosforja, ki presegajo zmožnosti. Ob tem je opozoril na trend hitro rastočega števila prebivalcev v revnejših državah, ki dodatno krepi pritisk na zviševanje proizvodnje hrane, predvsem v Afriki, kjer bi se naj število prebivalcev v naslednjih 25 letih podvojilo. V Afriki pa že danes ne zmorejo proizvesti zadosti hrane, da bi zadostili lastnim potrebam po hrani.
V drugem delu predstavitve je orisal 50-letni potek skupne kmetijske politike v EU glede na pet ciljev, postavljenih v rimskem sporazumu. Posebej je izpostavil nekompatibilnost drugega in petega cilja, torej zagotovitve zadostnih dohodkov kmetovalcem in zagotovitve hrane po zmernih cenah. To vrzel so zapolnile subvencije. Sistem subvencij je po njegovem mnenju zelo potraten, tako da kmetovalci danes več časa namenjajo birokraciji kot pa kmetovanju. Kot primer je navedel Švedsko, kjer kmetovalci prejmejo dvainpolkrat več dohodka iz naslova subvencij kot pa iz naslova osnovne dejavnosti. Slovenski kmetovalci prejmejo približno enainpolkrat več od subvencij kot pa od osnovne dejavnosti, kar jih uvršča v vrh lestvice prejemnikov kmetijskih subvencij v EU.
Posebej se je dotaknil razvoja kmetijstva in kmetijske politike v EU od konca petdesetih let naprej in ga razdelil v sedem obdobij: (i) zadostna proizvodnja na stabilnem trgu ob naraščajoči produktivnosti v kmetijstvu v obdobju pred pričetkom s skupno kmetijsko politiko v prvi polovici šestdesetih, (ii) visoka vlaganja v kmetijstvo, prekomerna proizvodnja pod stroški proizvodnje zaradi močnega povečanja subvencij v kmetijstvo. Obdobje zaznamuje naraščanje pritiska na proračun EU in zviševanje mednarodnih trenj na relaciji do ZDA in znotraj svetovne trgovinske organizacije, (iii) reforme kmetijske politike v začetku devetdesetih s ciljem stabilizacije proračuna in znižanjem kmetijske proizvodnje, (iv) agenda 2000 z vključitvijo programa razvoja podeželja, (v) reforma skupne kmetijske politike leta 2003, ki je predvsem okrepila položaj kmetovalcev pred vključitvijo novih držav v EU in (vi) reforma skupne kmetijske politike iz leta 2008 s ciljem znižanja izjemnega obsega regulacije, ki pa je v resnici prinesla krepitev regulacije in (vii) trenutna reforma kmetijske politike zgrajena okrog seznama bolj in manj lepo zvenečih ekonomskih, okoljskih in teritorialnih ciljev. Aktualen program bi naj podvojil sredstva za raziskave v kmetijstvu, a dr. Gasowski opozarja, da je takšen prikaz zavajajoč, saj analiza proračuna pokaže, da je ta denar prejel direktorat za okolje za izvajanje raziskav.
Po njegovem mnenju gre pri vseh teh reformah za zapletanje postopkov in ne za poenostavljanje kmetijske politike, kar vodi stran od ciljev, zapisanih v rimskem sporazumu. S podatki je pokazal, da se proizvodnja v kmetijstvu od leta 2000 kljub velikim vlaganjem kmetijske politike v raziskave v kmetijstvu in v nove tehnologije ni povišala, temveč ustavila. Razlog za to je po mnenju dr. Gasowskega v veliki meri prepoved proizvajanja genetsko predelane hrane v EU, ki je zaustavila napredek v kmetijstvu in nazadovanje v proizvodnji hrane v EU, kar se bo v prihodnje le še stopnjevalo. Po njegovem mnenju EU ni uspelo zagotoviti ciljev skupne kmetijske politike iz rimskega sporazuma, temveč poslabšanje razmer, ki jih zaznamuje ostarelo prebivalstvo na kmetijah, nizek dohodek glede na ostale sektorje in sprememba iz neto izvoznice v neto uvoznico osnovne hrane.
Foto: Vid Gajšek in Fakulteta za poslovne vede
