17. septembra obhajamo praznik vtisnenja ran svetemu Frančišku Asiškemu. Na ta dan je leta 1224 Frančišek Asiški prejel Kristusove rane, ko je molil na gori La Verna. Letos obeležujemo častitljivi jubilej, 800-letnico prejema ran.

Slovesno somaševanje je ob 10. uri v baziliki Marije Pomagaj vodil kardinal dr. Franc Rode. Ob njem so somaševali številni frančiškani, med njimi tudi provincial frančiškanov, p. Marjan Čuden ter rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Somaševal je tudi provincialni minister kapucinov, br. Primož Kovač.

Ob obhajanju 800-letnice prejema ran sv. Frančiška smo praznovali tudi 90 let kardinala dr. Franca Rodeta. Pridigo gospoda kardinala dr. Franca Rodeta objavljamo v celoti.

Predragi bratje frančiškani, predragi bratje duhovniki, dragi bratje in sestre.

Danes smo duhovno povezani z množico romarjev, ki se zbirajo na La Verni, na kraju, kjer je sv. Frančišek pred 800 leti prejel svete rane, kot pravi Dante: »Da Cristo prese l’ultimo sigillo …«, s Kristusom je prejel zadnji pečat, ki ga je nosil vse do svoje smrti. In danes imamo priložnost, da razmišljamo o tem dogodku, še prej pa si prikličimo v spomin živo in svežo podobo asiškega svetnika, tako kot so ga videli njegovi sodobniki, pa tudi drugi, ki so preučevali njegovo življenje. Francoski filozof Dekson pravi: »Svetnikom ni treba govoriti, njihovo življenje je izziv.« Frančišek je veliko govoril, še več pa nam je povedal s svojim življenjem, s svojim človeškim svetniškim likom. Tako recimo eden od njegovih prvih učencev, prvi, ki mu je sledil po poti evangeljskega uboštva, brat Masej, človek lepe zunanjosti, provokativno vpraša Frančiška: »Zakaj vse ljudi vleče k tebi? Zakaj vsi ljudje drvijo za teboj? Telesno nisi lep, nisi posebno izobražen, nisi plemiškega rodu, od kod torej, da vse drvi za teboj?« Frančišek, ki mu te besede gredo do srca, se zbere v molitev in potem, ne da bi odgovoril bratu Maseju, se obrne naravnost k Bogu in pravi Gospodu Bogu: »Tvoje oči, očitno niso našle med grešniki nikogar, ki bi bil bolj zavržen, bolj slaboten, večji grešnik kot jaz, in razmišlja sam pri sebi, Bog je storil nekaj čudovitega. Na svetu ni našel bolj podlega človeka kot sem jaz, zato je izbral mene, da je osmešil plemenitost in veličino in moč in lepoto in znanost tega sveta, da se bo vedelo, da sleherna krepost in vse dobro prihaja od Njega in ne od človeka.« Tu smo na dnu Frančiškove ponižnosti.
In kako ga vidi eden od njegovih spremljevalcev Tomaž Čelanski nekaj let kasneje, nam daje malo drugačno podobo. Čelano pravi: »Bil je lep, čudovit, veličasten v svoji nedolžnosti, v preprostosti svojih besed, v čistosti svojega srca, v svoji ljubezni do Boga, v svoji ljubezni do bratov, v svoji ljubeči pokorščini in v duhu sprave in služenja. Videti je bil kakor angel. Bil je krotek, umirjen, pozoren, dober svetovalec. Skrbno je ohranil vse kar mu je bilo zaupano, dejaven v izpopolnjevanju, posrečen v vsem. Po duhu je bil umirjen, mil v duši, spokoren v čutenju, ves prevzet v kontemplaciji, v nenehni molitvi, vselej goreč in vztrajen v tem, kar je odločil, trden v kreposti, vztrajen v milosti in vedno enak sebi. Pripravljen odpuščati, počasen v jezi, bil je živahnega duha in imel je dober spomin.
Do sebe je bil zahteven, do drugih pa vedno prizanesljiv, toda po pameti. To so pričevanja tistih, ki so osebno živeli s Frančiškom in so ga osebno poznali. Njegov ugled se v 800 letih ni zmanjšal in je navdihoval umetnike, navdihoval pisatelje in filozofe. Angleški pisatelj Gilbert Keith Chesterton pravi o Frančišku tole: »Frančišek ni videl gozda namesto dreves. Ni videl množice namesto ljudi. Videl je človeka in v človeku božjo podobo. Mnogovrstno, a nikdar dolgočasno. Zanj je bil človek vedno enkraten, ki se ni nikdar izgubil v množici. Spoštoval je vse ljudi, vse je imel rad. Človek, ki je srečal njegove rjave oči, je bil gotov, da se je Frančišek zares zanimal zanj, za njegovo notranje življenje, da je bil spoznan kot enkraten, resno spoznan. To, kar pri Frančišku izredno izstopa, je njegova ljubezen do Cerkve, njegova zelo realna, nič idilična ljubezen do Cerkve. To ljubezen je vlil svojim bratom. Učil jih je naj ne polagajo pretirane pozornosti slabostim, ki jih vidijo v Cerkvi. Tako stališče je v nasprotju s tistimi, ki so v njegovem času, in teh ni bilo malo, včasih opravičeno, včasih pretirano kritizirali in ožigosali napake, ki so jih opažali v cerkvi. Valdezi, katari, bogomili in drugi, ki so s svojo agresivnostjo odklanjali ne samo cerkveno hierarhijo, ampak tudi svetno, nekakšni revolucionarji tistega časa. Frančišek je videl vse slabosti, ki so bile v Cerkvi, ampak se jim ni pridružil. On ni bil upornik in ni razdvajal. Njegova moč je bila v ljubezni. Nikogar ni napadal, ampak vse je umirjal in prinašal mir povsod, kjer se je pojavil. Še danes je frančiškanski pozdrav »mir«, »mir, tej hiši«, »mir, bratom«. V svojem odnosu do Cerkve ga je opisal francoski pisatelj Georges Bernanos, ki je sredi prejšnjega stoletja primerjal Frančiška in protestantskega reformatorja avguštinca Marina Lutra. Frančišek je vedel, da Cerkev reformiraš samo, če trpiš zanjo. Vidno Cerkev reformiraš samo s trpljenjem za nevidno Cerkev. Napake v Cerkvi odpraviš z zgledom junaških kreposti. Frančiška, kot evangeliju popolnoma predanega človeka, je bolela nemorala, ki jo je opažal v Cerkvi. Med klerom, med hierarhijo. Bolela ga je simonija prelatov, nič manj, kot Lutra. Verjetno je še huje trpel, ker je bil dosti bolj žlahtne narave kot nemški menih. Toda ni izzival zla, se ni postavil na čelo v boj proti zlu, ampak je izbral uboštvo. Kolikor je mogel strogo uboštvo, kot vir vsakega zdravila in vsake čistosti v Cerkvi. Namesto, da bi Cerkvi hotel vzeti njegovo bogastvo, je obogatel z nevidnimi zakladi.
Danes, pravzaprav ta dan, obhajamo 800-letnico zadnjega velikega dogodka v Frančiškovem življenju. Sveti Bonaventura, njegov življenjepisec, pravi tole: »V samoti La Verne je Frančišek dve leti pred smrtjo živel zadnje trenutke svoje podobnosti s križanim Gospodom. Serafska gorečnost hotenja ga je zamaknila v Boga in nežno čustvo usmiljenja ga je spremenilo v njega, ki je hotel biti križan zaradi preobilne ljubezni. Nekega jutra, pravi Bonaventura, pred praznikom povišanja sv. Križa, je med molitvijo na pobočju gore zagledal angela Serafa, s šestimi svetlimi ognjenimi krili, ki se je spuščal z neba s hitrim letom in je prišel v njegovo bližino. Med njegovimi perutmi se je pojavila podoba križanega človeka z iztegnjenimi rokami in nogami pritrjenimi na križ. Dve krili sta se dvignili nad njegovo glavo, dve sta bili raztegnjeni, dve pa sta zakrivali njegovo telo. Ob tem pogledu je bil Frančišek začuden. Veselje in žalost sta mu preplavila srce. Občutil je veselje, zaradi nežnosti jo je opazil na Gospodovem obrazu, kako ga gleda Kristus v podobi angela. Toda, ko ga je videl pribitega na križ, je njegovo dušo prebodel boleč meč občutja, poln začudenja je strmel v to skrivnostno videnje. Razumel je, kaj pomeni videnje, namreč, da bi mu dalo vnaprej vedeti, da se bo on sam spremenil v podobo Kristusa križanega. Z mučeništvom, ne mučeništvom telesa, ampak z ognjem duha. Ko je videnje izginilo, je pustilo čudovito gorečnost v njegovem srcu in enako čudovita znamenja na njegovem telesu.« Tako poroča sveti Bonaventura.
Te svete rane, ki jih je prejel Kristus, so se v zgodovini Cerkve večkrat ponovile. Naj omenim zelo znanega patra Pija, ki je pred nekaj desetletji umrl, potem bavarsko svetnico, ki še ni svetnica, Terezijo Neumann in eno slovensko svetnico, ki jo polagoma in pozno odkrivamo, Magdaleno Gornik, ki je tudi nosila na svojem telesu rane križanega Gospoda. Kaj to pomeni? Pomeni identifikacija, poistovetenje z Gospodom, trpečim Gospodom, da bomo z Njim tudi kraljevali v njegovi slavi. K temu, k tej poti, bratje in sestre, smo danes vsi poklicani, da doživimo v sebi ljubezen, ki je gnala Gospoda v trpljenje in smrt zaradi ljubezni do bratov in sester, in da to ljubezen uresničimo tudi v trpljenju, tudi v preizkušnjah, tudi v dvomih, vendar v gotovosti, da se to trpljenje in te preizkušnje nikoli ne končajo v žalosti in zapuščenosti, ampak v slavi vstajenja, kakor ga je doživel tudi sveti Frančišek pred 800 leti. Amen.