Zaslužni papež Benedikt XVI. je znan kot vzoren duhovnik, učitelj in pastir, kot izreden učenjak in teolog na Petrovem sedežu ter prihodnji cerkveni učitelj. Ostal je ponižen in nesebičen delavec v Gospodovem vinogradu, neuklonljiv »sodelavec za resnico«, pravi »mučenec za resnico«. 

Oglejmo si naslednje vidike: 1. Papež Benedikt XVI. med Slovenci, 2. Papež Benedikt in božji služabnik Anton Strle, 3. Teologija Josepha Ratzingerja – papeža Benedikta XVI. v Sloveniji, 4. Papež Benedikt XVI. kot glasnik lepote in svetosti, 5. »Klečeča teologija«.

Slovenski prevodi del Josepha Ratzingerja – papeža Benedikta XVI. v slovenščino

1.    Papež Benedikt XVI. med Slovenci

Po zaslugi božjega služabnika Antona Strleta smo Slovenci že zgodaj zvedeli za izredno nadarjenega teologa Josepha Ratzingerja. Profesor Anton Strle je poskrbel, da smo kmalu dobili slovenski prevod Ratzingerjeve svetovne uspešnice »Uvod v krščanstvo«. Morda niti nismo bili dovolj pozorni, da je posebej za našo izdajo napisal spremno besedo, ki je zdaj v izvirniku ponatisnjena tudi v Ratzingerjevih Zbranih spisih. Takole se glasi: 

»Prvi načrt za to knjigo sega skoraj dvajset let nazaj. Kot mlad privatni docent sem predaval na univerzi v Münchnu. Naključje je naneslo, da sem pri kosilu sedel nasproti nekemu perzijskemu študentu, ki se je z menoj zapletel v pogovor o moji stroki in je upal, da bo od mene izvedel, za kaj pravzaprav gre pri krščanski veri. Tedaj mi je s strašno jasnostjo prišlo v zavest, kako malo smo pri vsej naši učenosti 'oboroženi' za to, da bi neverujočemu na razumljiv način razložili jedro krščanstva brez zgodovinskega in spekulativnega 'če' in 'vendar pa'. Tako se je prvič porodila ideja o majhnem povzetku vsebine verovanja, povzetku, ki naj bi bil primeren za to, da bi današnjega vprašujočega človeka uvedel v krščanstvo.

Kolikor bolj sem se ukvarjal z načrtom, toliko teže se mi je oblikoval in potrebna je bila še druga pobuda od zunaj, da je uresničenje načrta steklo. Tokrat je bil to moj založnik, pred kratkim umrli dr. Heinrich Wild. Ta je pri nekem nepozabnem sprehodu na obrežju Rena pri Bonnu razvijal misel, da bi morali znova imeti nekaj takega, kakor je bila knjiga Karla Adama 'Bistvo katolicizma', in jaz naj bi to napisal. Nazadnje me je moral dr. Wild skoraj prisiliti, naj s tem namenom tvegam predavanja, ki jih je dal dr. Wild napisati; iz teh listov, ki sem jih še enkrat predelal, je potem nastala ta knjiga. Sam bi si je ne upal predati javnosti, tako zelo se zavedam, da je v trditvah knjige toliko komaj načetega in nedorečenega. Vendar pa je na moje presenečenje prav ta knjiga ljudem z vsega sveta pripomogla k tistemu, kar je bilo založnikovo upanje, prav tako pa tudi moja želja; zmeraj znova zvem ob srečanju s čisto nepoznanimi ljudmi, da jim je bila knjiga v pomoč, da jim je spet odprla pot. 

Vesel sem torej, da se deseterim doslej izšlim prevodom (med njimi v korejščino in japonščino) pridružuje zdaj tudi slovenski. 'Pre–vesti' – prav to je notranja namera knjige, 'prevesti' onkraj jezikov, časov in usmeritev in napraviti spoznatno tisto zedinjujočo moč, ki žari iz osebnosti Jezusa Kristusa. Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so se trudili za uspeh tega prevoda, in upam, da sme knjiga tudi na slovenskem jezikovnem področju služiti tisti nalogi, zaradi katere je bila napisana. - Joseph Ratzinger. - Regensburg, na praznik Kristusovega vnebohoda 1975.«[1]

2.    Papež Benedikt XVI. in božji služabnik Anton Strle

Najbolje je, da kar takoj navedemo še eno pomembno Ratzingerjevo Spremno besedo, ki jo je z veliko naklonjenostjo in molitveno podporo poslal v prvih dneh slovenske samostojnosti (25. julija 1991). Napisal jo je za knjigo profesorja Antona Strleta, Božja slava – živi človek. Teološka antropologija. 

»Profesorja Strleta sem smel spoznati leta 1974, ko smo se shajali člani Medna­rodne teološke komisije. Mislim, da morem reči, da je srečanje z njim zapustilo velik vtis pri vseh članih te skupnosti tridesetih učenjakov iz najraz­ličnejših dežel sveta. Profesor Strle je sicer vedno ostajal skromno v ozadju; hotel se je učiti in spregovoriti samo tedaj, ko je imel povedati kaj zares svojega, česar drugi niso videli. A prav ta pripravljenost, da se sam umika in daje prednost edino boljšemu spoznanju re­snice naše vere, je pri­tegnila pozornost nanj. Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika not­ranja svetloba; jasno smo čutili, da je stik z Bogom povsem prežel tega suhega človeka. Tudi če je bilo mogoče na njem videti globoko as­ketsko življenje, je ta askeza vendar govorila o pozitivnem: o notranji bližini do Gospoda, ki je vse drugo postavljala na drugotno mesto. To življenje in mišljenje v občestvu s Kristusom je dajalo profesorju Strletu tisto moč presoje in tisto zmožnost razločevanja, ki ne moreta prihajati iz gole učenosti. Imel je oster pogled za pravilno in za zgrešeno, za to, kar vero očiščuje in ji daje rast in za to, kar jo ruši; znal je – z eno besedo – razločevati duhove, in zaradi tega je bila njegova sodba dragocena in pomembna.

Zato se veselim, da je tu objavljen zvezek z njegovimi antropološkimi spisi, s katerim more njegov prispevek k prizadevanju za pravilno podobo človeka doseči večjo razširjenost in učinkovitost. Pot Cerkve je človek, je dejal naš sveti oče; temu pa je tudi dodal, da je človekova pot Kristus. Naše skupno vprašanje v zmedah našega časa je, kako naj človek najde svojo pot. To pravzaprav pomeni isto kakor vprašanje, kako more človek danes znova srečati Kristusa. K takšni celostni antropologiji daje profesor Strle pomemben prispevek v tej knjigi, kateri želim veliko bralcev. Rim, na praznik sv. apostola Jakoba. Kardinal Joseph Ratzinger.«[2]

Nihče ne bi mogel bolje predstaviti našega cenjenega profesorja. Kardinalovo besedilo je posebej pomembno iz dveh razlogov: prvič, ker je Anton Strle medtem postal božji služabnik, in drugič, ker je kardinal Ratzinger zdaj papež Benedikt XVI. 

Zaslužni papež Benedikt XVI. mi je 6. marca 2017 poslal pismo, v katerem pravi: »Iz srca se veselim, da se je začel postopek za beatifikacijo božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta, in upam, da bo prav kmalu prišel na cilj. Prav v sedanjem položaju, ko teologija včasih bolj vodi proč od vere kakor k veri, je posebno pomembno, da celotnemu krščanstvu prikažemo odlične osebnosti teologov, v katerih je izpolnjeno dejansko bistvo teologije… Kar sem leta 1991 napisal za Izbrane spise »Gloria Dei – vivens homo« (Božja slava – živi človek), tudi zdaj ostaja popolnoma moje prepričanje in zato more veljati kot votum v postopku za beatifikacijo božjega služabnika Antona Strleta.

Hvala za vse Vaše delo v službi vere v težavnih časih in prisrčne želje za blagoslov, Vaš Benedikt XVI.«

Lepšega priznanja si ne moremo želeti. Zato s prisrčno hvaležnostjo navajam besede, ki jih je papež Benedikt XVI. izrekel v pridigi na praznik sv. Jožefa, svojega krstnega zavetnika: »Svetniki so trajna kateheza, ki nam jo Bog daje v teku zgodovine. Svetniki namreč vedno znova prevajajo Božjo besedo v človeško zgodovino. V svetnikih Božja beseda postane meso in kri. Ko vidimo svetnike, moremo razumeti prave namene Božje besede. Sveti Jožef je posebno blizu Gospodu, zato njegovo življenje na izreden način nakazuje bistvene značilnosti krščanskega življenja.«[3]

3.    Teologija Josepha Ratzingerja – papeža Benedikta XVI. v Sloveniji

Prof. Anton Strle je utrl pot Ratzingerjevi teologiji v Slovenijo. Prebral je veliko njegovih del, mnoge je temeljito predstavil v recenzijah in člankih, oskrbel prevode in jih skrbno lektoriral. Po Strletovi zaslugi in prizadevnosti imamo zanesljive prevode dokumentov cerkvenega učiteljstva, drugega vatikanskega koncila, papeških okrožnic itn.[4] Trenutno imamo v slovenskem prevodu kar 36 knjig in 157 spisov Josepha Ratzingerja – papeža Benedikta XVI.[5] Naši ljudje radi in hvaležno berejo njegova dela. Ratzingerjeva trilogija »Jesus iz Nazareta« je temeljni učbenik za kristologijo na Teološki fakulteti. Mnogi študentje pišejo diplomske, magistrske in doktorske naloge o njegovi teologiji.[6] V 2. poglavju bo ta tematika temeljiteje predstavljena. 

Papež Benedikt XVI. je gotovo največji živeči teolog in prihodnji cerkveni učitelj. Vse življenje posveča sveti znanosti v službi Cerkvi. Prepričan je, da mora teologijo zaznamovati neomajna cerkvenost. Po njegovem gledanju mora biti teologija tesno povezana z duhovnostjo, da bi imela pravo globino in učinkovitost. Duhovnost ne zmanjšuje znanstvenosti in tehtnosti, ampak teološkemu študiju podeljuje tisto metodo, ki vodi k pravilnemu razumevanju in razlaganju. 

         Vprašanje o Cerkvi moremo v nekem smislu označiti kot srčiko njegove teologije, čeprav seveda Ratzinger tudi vse druge teološke »traktate« in predmete obravnava samostojno, pronicljivo in mojstrsko. Pogled na celoten seznam njegovih objav do izvolitve za papeža to povsem potrjuje: »Das Werk« – Bibliografski pripomoček za obdelavo literarno–teološkega dela Josepha Ratzingerja do izvolitve za papeža prinaša na 445 straneh podatke o njegovih spisih s prevodi v 28 (30) jezikov.[7]Objava njegovih zbranih spisov v 16 (24) zvezkih nam prinaša vso polnost njegove vsestranske znanstvene in pastoralne dejavnosti: »Joseph Ratzinger, Gesammelte Schriften«.[8] Temu je treba dodati še 16 zvezkov njegove učiteljske službe »Insegnamenti di Benedetto XVI.«

Iz vseh njegovih teoloških spisov je mogoče povzeti dve osnovni misli, ki sta življenjsko vodilo zaslužnega papeža Benedikta XVI. Prvo je prepričanje, da služimo Kristusovi Cerkvi, ne svoji, in drugo, da smo sodelavci za resnico.

4. Papež Benedikt XVI. kot glasnik lepote in svetosti

Teološka besedila svetega očeta izpričujejo jezikovno lepoto, ki se ujema z lepoto njihove vsebine. Papež Benedikt XVI. je v nagovoru po koncertu, ki so ga priredili v Vatikanu ob njegovem 80. rojstnem dnevu, 16. aprila 2007, dejal: »Prepričan sem, da je glasba – in tu mislim predvsem na velikega Mozarta – v resnici vesoljna govorica lepote in more ljudi dobre volje po vsej zemlji zediniti med seboj in jih privesti k temu, da usmerijo pogled v višavo in se odprejo za absolutno dobro in lepo, ki imata svoj poslednji izvir v Bogu samem. – Ko se oziram na svoje življenje, se zahvaljujem Bogu, da mi je dal glasbo kot nekakšno spremljevalko potovanja, ki mi je vedno podarjala tolažbo in veselje. Zahvaljujem se tudi ljudem, ki so mi od prvih let mojega otroštva približali izvir navdiha in notranjega veselja. Zahvaljujem se tistim, ki združujejo glasbo in molitev v blagoglasno hvalnico Boga in njegovih del. Pomagajo nam poveličevati Stvarnika in Odrešenika sveta – čudovito delo njegovih rok.«[9]

Na drugem mestu pravi zaslužni papež: »Velika glasba nas očiščuje in povzdiguje. Daje nam začutiti Božjo veličino in lepoto.«[10] Podobno izjavlja: »Glasba, porojena iz navdiha vere, uvaja v vero in molitev. Glasba v nas prebuja veselje do Boga.«[11]

5. »Klečeča teologija«

Papež Benedikt XVI. je 9. septembra 2007 ob obisku v cistercijanski opatiji Heiligenkreuz blizu Dunaja, kjer deluje »Višja filozofsko–teološka šola Benedikta XVI.« v svojem nagovoru med drugim poudaril pomen »klečeče teologije« in s tem povezavo med teologijo in svetostjo: »Redovni oče cistercijanov, sv. Bernard, se je v svojem času bojeval proti ločitvi objektivne racionalnosti od toka cerkvene pobožnosti. Naš položaj je danes drugačen, vendar zelo podoben. Pri priznanju za strogo znanstvenost v modernem smislu lahko izgine v teologiji pridih vere. Toda tako kot liturgija, ki pozabi na pogled na Boga, ni več liturgija, tako preneha tudi teologija, če jo ne oživlja vera; ostala bi samo vrsta več ali manj povezanih disciplin. Kjer gojijo 'klečečo teologijo", kot jo je zahteval Hans Urs von Balthasar, tam ne bo manjkalo rodovitnosti za Cerkev.«[12]

Dejansko je kardinal Joseph Ratzinger že v svojem nagovoru ob pogrebu kardinala Hansa Ursa von Balthasarja v Luzernu, 1. julija 1988 izjavil: »Besedo o klečeči teologiji je skoval Balthasar: vedel je, da je teologija razpeta med brezni češčenja in pokorščine ter ponižne ljubezni. Vedel je, da se more teologija porajati samo iz dotika z živim Bogom in da se uresničuje v molitvi.«[13]

Ob sklepu naj nam spregovori še papež Frančišek: “Vsakič, ko berem dela Josepha Ratzingerja/papeža Benedikta XVI., mi postaja čedalje jasneje, da je ustvarjal in ustvarja ‘klečečo teologijo’. Klečečo, ker se vidi, da je velik teolog in učitelj vere, ki resnično veruje, ki resnično moli. Vidi se, da je človek, ki pooseblja svetost. Je človek miru. Božji človek.”[14]