Dragi bratje in sestre, današnji, četrti postni nedelji, je bogoslužje Cerkve dalo naziv: laetare. Vstopni spev v sveto mašo te nedelje namreč pravi: „Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda. Vriskajte od veselja vsi, ki ste žalostni, Gospod vas bo potolažil.“ Za Cerkev na Slovenskem in za Cerkev v ljubljanski nadškofiji je današnja nedelja še posebej zaznamovana z veseljem, saj posvečujemo za škofa msgr. dr. Franca Šuštarja, ki je doslej opravljal pomembne in odgovorne službe v naši nadškofiji, sedaj pa bo kot škof sodeloval pri vodenju te krajevne Cerkve.
Veselje škofovskega posvečenja nas povezuje s papežem Frančiškom. Sveti oče je namreč po delovanju Svetega Duha duhovnika Franca izbral za službo škofa in ga 7. februarja 2015 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa in za naslovnega škofa Ressiane v Numidiji v Severni Afriki. Na današnjo nedeljo obhajamo tudi papeško nedeljo, saj je bil papež Frančišek izvoljen za papeža 13. marca 2013. Trenutek, ki ga živimo, nas torej na dva načina povezuje s svetim očetom. Bogu se zahvaljujemo, ker je v papežu Frančišku Cerkvi dal pastirja in svetu pričevalca po srcu Jezusa Kristusa, dobrega pastirja, obenem pa se mu prav tako zahvaljujemo, da je naši nadškofiji po papežu Frančišku dal novega pomožnega škofa. V hvaležnosti prosimo Boga, naj blagoslavlja našega papeža in naj podpira njegovo preprosto in globoko besedo, ki jo potrjuje pričevanje njegovega življenja. Bog, blagoslovi papeža Frančiška.
Veselje današnje nedelje, dragi bratje in sestre, pa se razliva tudi na vse nas. Škofovsko posvečenje je znamenje, da Bog svojih ne zapusti. Uresničuje se beseda, ki jo je v Janezovem evangeliju Jezus izrekel Nikodemu: „Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil“ (Jn 3,16-17). Sin, ki je sprejel poslanstvo odrešenja, je poklical učence, da bi bili z njim, in da bi jih poslal v svet kot oznanjevalce in priče Očetove ljubezni, ki se je razodela in uresničila v življenju in daritvi Sina. Da bi služba, ki so jo dobili, ostala do konca časov, so apostoli izbrali pomočnike. Tem so dar Svetega Duha, ki so ga prejeli od Kristusa, izročili s polaganjem rok in jim podelili polnost zakramenta svetega reda. Škofovsko posvečenje, ki ga bomo podelili duhovniku Francu, v skrivnosti zakramentalne ljubezni in Božje zvestobe povezuje Cerkev v ljubljanski nadškofiji s skupnostjo Jezusovih apostolov in Jeruzalemske cerkve.
Ta zavest vsem nam, bratje in sestre, daje čutiti globoke korenine, iz katerih rastemo. Prav neprekinjenost apostolskega nasledstva, ki ga doživljamo v škofovskem posvečenju, nas dela za dediče in dolžnike občestva Cerkve skozi čase in kraje. Rastemo iz krvi mučencev, iz zgleda pričevalcev, iz daritev škofov in duhovnikov, iz služenja diakonov, iz zvestobe in ljubezni družinskih očetov in mater, iz predanosti Kristusu vseh krščanskih rodov pred nami. Zato hočemo tudi mi pod vodstvom škofa, ob njegovem oznanjevanju in daritvi svetih skrivnosti, prevzeti sveto dediščino katoliške vere z vso njeno vsebino, jo zvesto živeti, jo z besedo in življenjem posredovati našim sodobnikom, in jo obogateno po našem življenju v Duhu izročiti našim zanamcem. V tem trenutku škofovskega posvečenja naša stolnica brni od zgodovine, od svetosti, ki je bila uresničena v preteklosti katoliške Cerkve, in od svetosti, h kateri smo poklicani tudi mi in ki jo hočemo uresničiti z Božjo pomočjo in pod vodstvom škofa.
Ti, predragi brat, pa se zavedaj, da se je na tebi uresničilo spoznanje, ki ga je apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom izrazil z besedami: „Po Božji milosti sem to, kar sem“ (1 Kor 15,10). Ko je Samuel prišel k Betlehemcu Jeseju, je imel pred očmi predstavo o mladeniču, ki naj bi ga v Gospodovem imenu mazilil za kralja. Gledal je na njegov videz, na visoko postavo. Ocenjeval in izbiral ga je po človeških merilih. A „Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce“ (1 Sam 16,7). Ko je pred Samuela prišel najmlajši in najmanjši, David, Gospod ni navajal nobenih razlogov in nobenih utemeljitev. Preprosto je ukazal: „Vstani, mazili ga, kajti ta je! … in od tega dne naprej je Gospodov duh napolnjeval Davida.“
Tudi tebe je izbral Gospod. Ozrl se je nate, ko si zvesto skrbel za skupnost bogoslovcev in jih spremljal v njihovi pripravi na duhovništvo in na duhovniško služenje med Božjim ljudstvom. Podobno kot pri Davidu tudi pri tebi ni utemeljeval svoje izbire in navajal razlogov. Bog se glede svojih odločitev ne pogaja z našo, človeško pametjo. Izbere in pošlje. Kakor je Davidu pri njegovem kraljevskem poslanstvu pomagalo izkustvo, ki ga je dobil v mesecih samote, v katerih je skrbel za očetove črede in jih branil pred divjimi zvermi in pred hudobnimi ljudmi, bo tudi tebi vse spoznanje in bližina, ki si ju v letih službe rektorja v bogoslovnem semenišču stkal s tolikimi generacijami duhovnikov naše nadškofije in vseh drugih slovenskih škofij pomagala, da boš tudi kot škof mogel biti vsem tem duhovnikom na poseben način blizu, jih razumeti v njihovih potrebah in stiskah, jih varovati pred nevarnostmi, ki prežijo nanje v današnjem času in svetu, in jim pomagati, da bodo tudi sami dobri pastirji Božjega ljudstva. Duhovniki namreč potrebujejo posebno škofovo bližino in skrb, saj so prevečkrat deležni nasprotovanja, zasmehovanja in zasramovanja. Bodi jim blizu. Imej jih rad. Zavest izbranosti pa nam tudi pomaga, da svoje škofovske službe nikoli ne razumemo kot uspešno karierno pot v katoliški Cerkvi, pač pa v nas ostaja živo spoznanje, da „učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem“ (Mt 10,24). Iz takšne drže bo v večeru vsakega dneva iz tvojega srca in iz tvojih ust prišlo hvaležno priznanje: „Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti“ (Lk 17,10). „Zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru“ (Lk 2,29).
Kot škof bodi varuh Luči. Na svojski način se v današnjem času uresničujejo besede iz Janezovega prologa: „Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal“ (Jn 1,9-10). Tudi naš čas si pogosto raje zatiska oči, kot da bi se z veseljem zazrl v Boga, v čigar luči nam vse postaja svetlo. Zato ti toliko bolj zvesto ostajaj pričevalec Luči. Vztrajno se poglabljaj v premišljevanje Božje besede, da boš ljudem razlagal bližino Boga, ki se nam razodeva v besedi. Božja beseda naj postane svetilka tvojim nogam, luč tvoji stezi (prim. Ps 119,105). Na ta način bo Božje razodetje najprej postajalo hrana tvoje duše. Ko boš sam zajemal iz njega, bo beseda tvojega oznanila zajemala iz večnih razodetih resnic Božje ljubezni, ki je zahtevna in osvobajajoča; kakor smo slišali v današnjem evangeljskem odlomku – namaže z blatom, da lahko vrne luč očem. Tudi tvoja dejanja naj bodo pogumna in zvesta, čeprav bodo morda kdaj v okolici prebujala začudenje, celo nasprotovanje. Zavedaj se, da te Bog ni izvolil, da bi ugajal ljudem, ampak te je izbral in poklical, da v ponižnosti razlagaš njegovo voljo, da v njegovem imenu deliš skrivnosti Božjega življenja, po katerih Bog v Cerkvi spremlja, očiščuje in hrani Božje ljudstvo, in da kot zvesti služabnik Cerkve zajemaš iz njenega tisočletnega izročila ter ljudem posreduješ zdravo jed katoliškega nauka. „Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem“ (2 Tim 4,2). Vsaka beseda, ki jo boš izgovoril, naj prihaja iz tvojega vztrajnega in zaupnega druženja z Bogom v molitvi in češčenju, in vsako izrečeno besedo naj potrjuje in podpira zgled tvojega duhovniškega, preroškega in pastirskega dostojanstva v Jezusu Kristusu, duhovniku, preroku in pastirju.
Za škofovsko geslo si izbral besede iz Pavlovega pisma Filipljanom: „Gospod je blizu“ (Flp 4,5). Ta misel, to zagotovilo in ta resnica naj ostaja neomajen steber tvojega škofovskega služenja. Gospod je blizu. Z nami je do konca sveta. S teboj je in bo vsak trenutek tvojega življenja. Vedno se v trdni veri naslanjaj na njegovo bližino.
Vas, dragi bratje in sestre, ki ste se danes zbrali, da bi se Bogu zahvalili za dar novega škofa v naši krajevni Cerkvi, pa prosim, da ostanete z njim trajno povezani v molitvi. Molimo drug za drugega. Molimo drug z drugim. Prav molitev, vsakdanja molitev za potrebe naše Cerkve in Cerkve vsega sveta, naj med nami splete milostne niti duhovne povezanosti, v kateri bomo vedno bolj postajali eno; v vsej krhkosti trdni in v vseh slabotnosti neomajni, priče Jezusa Kristusa, odrešenika in gospoda. Naj se uresničijo besede Jezusove molitve: Oče, daj, da bodo vsi eno, da bo svet veroval. Gospod je blizu. Gospod, daj da bomo vedno živeli iz tvoje bližine in pomagaj nam, da bomo z besedo in življenjem vedno razodevali tvojo bližino. Amen.
msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit
