Častiti bratje v škofovstvu in duhovništvu!
Cenjeni predstavniki oblasti!
Dragi bratje in sestre!

Zahvaljujem se vam, da ste prišli v tako velikem številu na mojo zadnjo splošno avdienco.

Prisrčna hvala! Resnično sem ganjen! In vidim, kako je Cerkev živa! Mislim, da se moramo zahvaliti tudi Stvarniku za lepo vreme, ki nam ga daje, ko je še zima.

Kot apostol Pavel v svetopisemskem besedilu, ki smo ga slišali, tudi jaz čutim v srcu predvsem hvaležnost Bogu, ki vodi in daje rast Cerkvi, ki seje njegovo besedo in tako hrani vero v njegovem ljudstvu. V tem trenutku se mi širi duša in objema vso Cerkev, ki je razprostranjena po vsem svetu; in se zahvaljujem Bogu za »vesti«, ki sem jih v teh letih petrinske službe lahko sprejel o veri v Gospoda Jezusa Kristusa; in o ljubezni, ki se resnično giblje v telesu Cerkve in jo oživlja v ljubezni; in o upanju, ki nas odpira in usmerja proti življenju v polnosti, proti domovini v nebesih.

V molitvi bi vas vse rad ponesel v Božjo sedanjost, kjer zbiram vsako srečanje, vsako potovanje, vsak pastoralni obisk. Vse stvari in vse ljudi zbiram v molitvi, da jih izročim Gospodu: da bi imeli polno spoznanje njegove volje z vso modrostjo in duhovno razumnostjo, in da bi se vedli dostojno njega, njegove ljubezni in tako obrodili sad v vsakršnem dobrem delu (prim. Kol 1,9–10).

V tem trenutku je v meni veliko zaupanje, ker vem, vsi mi vemo, da je evangeljska beseda resnice moč Cerkve, da je to njeno življenje. Evangelij očiščuje in prenavlja, rodi sadove, kjer koli ga skupnost verujočih posluša in sprejema Božjo milost v resnici in ljubezni. To je moje zaupanje, to je moje veselje.

Ko sem 19. aprila pred skoraj osmimi leti sprejel petrinsko službo, je bila v meni trdna gotovost, ki me je vedno spremljala: gotovost, da je Cerkev živa po Božji besedi. V tistem trenutku, kot sem že večkrat povedal, so mi v srcu odmevale besede: Gospod, zakaj zahtevaš to od mene, kaj sploh zahtevaš od mene? Težko breme mi nalagaš na rame, ampak če ti to zahtevaš, bom na tvojo besedo vrgel mreže, prepričan, da me boš ti vodil tudi z vsemi mojimi slabostmi. In osem let kasneje lahko rečem, da me je Gospod vodil, bil mi je blizu, vsak dan sem lahko zaznal njegovo navzočnost. To je bil odsek na poti Cerkve, ki je imel svoje trenutke veselja in luči, pa tudi nelahke trenutke; počutil sem se kot sv. Peter z apostoli v čolnu na Galilejskem jezeru: Gospod nam je dal toliko sončnih dni, dni lahnega vetriča, dni, ko je bil ribolov obilen; bili pa so tudi trenutki, ko so bile vode razburkane in veter nasproten, kakor v vsej zgodovini Cerkve; in se je zdelo, da Gospod spi. Toda vedno sem vedel, da je v tem čolnu Gospod, in vedno sem vedel, da čoln Cerkve ni moj, ni naš, ampak je njegov. In Gospod ne bo pustil, da se potopi. On ga krmari, gotovo tudi s pomočjo ljudi, ki jih je izbral, ker je tako hotel. To je bila in je gotovost, ki je nič ne more zatemniti. In zato je danes moje srce polno hvaležnosti Bogu, ker ni nikoli prikrajšal vse Cerkve in tudi mene za svojo tolažbo, svojo luč, svojo ljubezen.

Smo v letu vere, ki sem ga hotel zato, da bi okrepil prav našo vero v Boga v okoliščinah, kjer je videti, kot da se Boga postavlja v ozadje. Vse želim povabiti, da obnovite trdno zaupanje v Gospoda, da se kot otroci izročite Bogu v naročje, v prepričanju, da nas njegove roke vedno podpirajo in nam prav te roke omogočajo, da vsak dan hodimo dalje tudi sredi naporov. Želim, da bi vsak čutil, da ga ljubi Bog, ki je dal svojega Sina za nas in nam pokazal svojo brezmejno ljubezen. Želim, da bi vsak čutil veselje, da je kristjan. V lepi vsakdanji jutranji molitvi je rečeno: »Molim te, moj Bog, in te ljubim z vsem srcem. Zahvaljujem se ti, da si me ustvaril in naredil za kristjana.« Da, bodimo zadovoljni, ker imamo dar vere; to je najdragocenejša dobrina, ki nam je ne more nihče vzeti! Zahvalimo se Gospodu za to vsak dan, z molitvijo in z dejavnim krščanskim življenjem. Bog nas ljubi, pričakuje pa, da ga ljubimo tudi mi!

Ni pa samo Bog tisti, ki se mu želim danes zahvaliti. Papež pri krmilu Petrove barke ni sam, čeprav je prva odgovornost njegova. Nikoli se nisem čutil osamljenega pri prenašanju veselja in bremena petrinske službe. Gospod je postavil ob mene toliko ljudi, ki so mi z velikodušnostjo in ljubeznijo do Boga in Cerkve pomagali in mi bili blizu. Predvsem vi, dragi bratje kardinali: vaša modrost, vaši nasveti, vaše prijateljstvo so mi bili dragoceni; moji sodelavci, da začnem s svojim državnim tajnikom, ki me je zvesto spremljal ta leta; Državno tajništvo in vsa Rimska kurija, kot tudi vsi tisti, ki so v raznih odsekih služili Svetemu sedežu; to je toliko obrazov, ki so skriti, ostajajo v senci, a so mi bili prav v tihoti, v vsakodnevni predanosti z duhom vere in ponižnosti zanesljiva in trdna opora. Posebna misel velja Cerkvi v Rimu, moji škofiji! Ne morem pozabiti bratov v škofovstvu in duhovništvu, posvečenih oseb in vsega Božjega ljudstva: na pastoralnih obiskih, srečanjih, avdiencah, potovanjih se vedno zaznal veliko pozornost in globoko naklonjenost; tudi jaz imam rad vse in vsakega, brez razlike, s tisto pastirsko ljubeznijo, ki je srce vsakega pastirja, zlasti rimskega škofa, naslednika apostola Petra. Vsak dan sem nosil vsakega od vas v molitvi z očetovskim srcem.

Želim, da bi moj pozdrav in moja zahvala dosegla vse: srce papeža se širi na ves svet. Hvaležnost želim izraziti diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, ki ponavzočuje veliko družino narodov. Tu mislim tudi na vse tiste, ki delajo za dobro komunikacijo in se jim zahvaljujem za njihovo pomembno služenje.

V tej točki bi se iz srca rad zahvalil tudi številnim ljudem z vsega sveta, ki so mi v zadnjih tednih poslali ganljive izraze pozornosti, prijateljstva in molitve. Da, papež ni nikoli sam, zdaj to ponovno doživljam na veličasten način, ki mi gane srce. Papež pripada vsem in toliko ljudi čuti, da so mu zelo blizu. Res je, da prejemam pisma pomembnih ljudi: voditeljev držav, verskih voditeljev, predstavnikov sveta kulture itd. Prejemam pa tudi mnogo pisem preprostih ljudi, ki mi pišejo preprosto iz svojega srca in mi dajo občutiti svojo naklonjenost, ki se rojeva iz njihove bližine z Jezusom Kristusom v Cerkvi. Ti ljudje mi ne pišejo, kakor se piše na primer vladarju ali velikašu, ki ga ne poznajo. Pišejo mi kot bratje in sestre ali kot sinovi in hčere, z občutjem tople in naklonjene družinske povezanosti. Tukaj se lahko človek skoraj z roko dotakne tega, kar je Cerkev – ne organizacija, združenje z verskimi in človekoljubnimi cilji, ampak živo telo, občestvo bratov in sester v telesu Jezusa Kristusa, ki nas vse združuje. Izkusiti Cerkev na ta način in se skoraj z rokami dotakniti moči njene resnice in njene ljubezni, to je razlog za veselje v časih, kjer jih toliko govori o njenem zatonu. Vidimo pa, kako je danes Cerkev živa!

V zadnjih mesecih sem občutil, kako moje moči pojemajo in sem vztrajno prosil Boga v molitvi, naj me razsvetli s svojo lučjo, da se bom kar najbolj pravilno odločil o svoji prihodnosti ne v svoj prid, ampak v blagor Cerkve. Ta korak sem storil popolnoma zavedajoč se njegove teže in tudi novosti, vendar pa z globoko vedrino v duši. Ljubiti Cerkev pomeni tudi imeti dovolj poguma za sprejem težkih in trpečih odločitev, tako da imam vedno pred očmi dobro Cerkve in ne dobro mene samega.

Tukaj mi dovolite, da se še enkrat povrnem na 19. april 2005. Teža odločitve je bila prav v dejstvu, da sem od tistega trenutka dalje vedno in za vedno v Gospodovi službi. Vedno – kdor prevzema petrinsko službo, nima več nobene zasebnosti. Vedno in povsem pripada vsem, vsej Cerkvi. Njegovemu življenju je tako rekoč popolnoma odvzeta razsežnost zasebnosti. Lahko pa sem izkusil, in to izkušam prav zdaj, da človek prejme življenje tedaj, ko ga daje. Prej sem rekel, da mnogi ljudje, ki ljubijo Gospoda, ljubijo tudi naslednika sv. Petra in so mu naklonjeni; da ima papež resnično brate in sestre, sinove in hčere po vsem svetu in da se čuti varnega v objemu vašega občestva; ker ne pripada več sam sebi, pripada vsem in vsi pripadajo njemu.

»Vedno« pa je tudi »za vedno« – ni več vrnitve v zasebnost. Moja odločitev, da se odpovem dejavnemu izvajanju služenja, tega ne preklicuje. Ne vračam se v zasebno življenje, življenje potovanj, srečanj, sprejemov, predavanj itd. Ne zapuščam križa, ampak ostajam na nov način ob križanem Gospodu. Ne nosim več oblasti službe za vodenje Cerkve, ampak ostajam v služenju molitve tako rekoč v krogu sv. Petra. Sv. Benedikt, čigar ime nosim kot papež, mi bo v tem velik zgled. Pokazal nam je pot življenja, ki naj bo aktivno ali pasivno, povsem pripada Božjemu delu.

Vsem in vsakemu se zahvaljujem tudi za spoštovanje in razumevanje, s katerim ste sprejeli to tako pomembno odločitev. Še naprej bom spremljal pot Cerkve z molitvijo in premišljevanjem, s tisto predanostjo Gospodu in njegovi nevesti, ki sem se jo trudil živeti doslej vsak dan in ki jo hočem živeti vedno. Prosim vas, da se me spominjate pred Bogom in predvsem, da molite za kardinale, ki so poklicani k tako pomembni nalogi, in za novega naslednika apostola Petra: Gospod naj ga spremlja z lučjo in močjo svojega Duha.

Pokličimo še materinsko priprošnjo Device Marije, Božje Matere in Matere Cerkve, naj spremlja vsakega od nas in vso cerkveno skupnost; njej se izročamo v globokem zaupanju.

Dragi prijatelji! Bog vodi svojo Cerkev, jo vedno podpira tudi in zlasti v težkih trenutkih. Nikoli ne izgubimo izpred oči tega pogleda vere, ki je edini resnični pogled poti Cerkve in sveta. V našem srcu, v srcu vsakega od vas naj bo vedno vesela gotovost, da nam Gospod stoji ob strani, da nas ne zapušča, da nam je blizu in nas obdaja s svojo ljubeznijo. Hvala!

Prevedel br. Miran Špelič OFM.