»Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide.« (Vaclav Havel)

KO NAS OBSIJE SVETLOBA Z NEBA...(nemški kancler Kohl)

Hvaležen sem, da sem lahko kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja v letih 1990 do 1994, mogel od blizu spremljati osamosvojitveno dogajanje.Zbral sem  nekaj misli, ki so povezane z nadškofom Šuštarjem, ki pa je skupaj z drugimi škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami in vsemi kristjani kot Cerkev na Slovenskem in vsemi ljudmi dobre volje, odločilno zaznamoval dogajanje v Slovenij na poti v samostojno državo in ga zato upravičeno imenujemo za enega od »očetov Slovenske samostojnosti«  vedno znova je poudarjal, da imajo katoličani pravico in dolžnost sodelovati na njem. Povabil je kristjane in vse  ljudi dobre volje, da se udeležijo plebiscita in glasujejo za samostojnost. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje.

Priprave na razglasitev samostojne države Slovenije

Priprave na razglasitev samostojne države Slovenije so se po odlično uspelem plebiscitu vedno bolj intenzivno nadaljevale. Ko je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar obveščen, da bo najkasneje 26. junija 1991 Republiška skupščina sprejela potrebne zakonske in ustrezne odločitve ter razglasila samostojno državo Slovenijo, je župnijskim uradom in samostanom, 11. Junija 1991 poslal posebno pismo, v katerem jih vabi, da se v svojem kraju dejavno vključijo v praznovanje tega zgodovinskega trenutka.

»Republiški sekretariat za informiranje mi je dne 5. Junija 1991 poslal pismo, v katerem sporoča, da bo najkasneje 26. Junija republiška skupščina sprejela potrebne zakonske in ustrezne odločitve ter razglasila samostojnost države Slovenije. Z razglasitvijo samostojne države Slovenije se bo uresničila zgodovinska želja Slovencev in odločitev, izvršena na plebiscitu. Dan razglasitve naj bo dan veselja in praznovanja. (...) Ob tej priložnosti bo na trgu pred parlamentom v Ljubljani zasajena lipa, ki naj bi jo blagoslovil. Lipe naj bi posadili v vseh slovenskih mestih in trgih. V času razglasitve naj bi zazvonili zvonovi vseh slovenskih cerkva, posebno župnijskih, in po vrhovih naj bi zagoreli kresovi.« (NŠAL 336, Š. 36. Okrožnica nadškofa Šuštarja župnijskim uradom in samostanom ljubljanske nadškofije; 11. 6. 1991)

Da je bilo še kar nekaj negotovosti, vprašanj in tudi mnogih napetosti, dokazujejo tudi nadškofove besede na koncu tega pisma:

»To sporočilo ni za objavo, ampak za pripravo na dan D, ki bo določen neposredno pred razglasitvijo. Ponovno vas in vse vernike prosim za molitev za domovino in za vse odgovorne v politiki in javnem življenju in vas prisrčno pozdravljam!« (NŠAL 336, Š. 36. Okrožnica nadškofa Šuštarja župnijskim uradom in samostanom ljubljanske nadškofije; 11. 6. 1991)

Preden je nadškof dr. Alojzij Šuštar odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici ob somaševanju mnogih duhovnih daroval sveto mašo za domovino. Zelo pomenljive so njegove besede v homiliji,  ko je poudaril, da je Očenaš, Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije. V tem milostnem trenutku so potrebna dejanja, enotnost, dialog, da bomo vredni zgodovinskih časov.

Slavnostna prireditev pred parlamentom

Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovih lipo, kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal tudi naslednji dogodek. Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji tajnik nadškofa Šuštarja povedal organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. To je bilo že nekaj dni pred slovesnostjo sporočeno organizatorjem. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, »da Šuštarjevo blagoslavljanje lipe na tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen.« Ko sva se z nadškofom peš vračala s proslave mi je po poti dejal takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti ... Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo … Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo …«

Ko je nastajal scenosled osamosvojitvenega dogodka na katerem bi urbi et orbi razglasili, da smo nov element v mednarodnem prostoru, so njegovi  snovalci posebno mesto namenili tudi kristjanom.

Takole piše; » Osrednja simbolika slavnostnega dogodka naj bi bila zasaditev lipe slovenske državnosti, ki jo bodo na Trgu republike v Ljubljani posadili najvišji predstavniki slovenske države. Predlagamo, da se enake lipe posadijo tudi v vseh slovenskih trgih in mestih. Zunanje obeležje zgodovinskega trenutka naj bi dali zvonovi slovenskih cerkva in kresovi, ki naj bi jih hkrati prižgali po slovenskih vrheh. Naj tudi vesoljci, ki obletavajo planet vidijo, da se je v osrčju starega kontinenta prižgal nov ogenj, nove najmlajše države v Evropi.«[1]

Dr. Rosvita Pesek je bolj natančno analizirala potek slovesnosti razglasitve in zapisla, kako v razdelanem scenosledu piše; »Po zasaditvi lipe, ko predsedniki odložijo lopate, nadškof dr. Alojzij Šuštar v spremstvu dveh prelatov posveti drevo.«[2] Obvestilo navajam tudi zato, ker je iz njega razbrati prvotna zamisel, da bi lipo skupaj posadili vsi trije predsedniki, ki so po protokolu na začetku prireditve skupaj prišli iz skupščine, torej Milan Kučan, France Bučar in Lojze Peterle, a je projekt zaradi političnega vmešavanja in verjetno tudi prestižnih pogledov padel v vodo. Osmišljevalec scenosleda Drago Pečko je v spominskem zapisu »Pred tem, ko so bile dovoljene sanje…«[3] dogajanje povezano z nadškofom in predsednikom pisno zabeležil takole;

»Tako smo krenili v avdienco k nadškofu dr. Alojziju Šuštarju. Z neprikritim veseljem je sprejel našo zamisel in dobrodušno namignil, da bo storil tako, kakor bomo želeli. Strinjal se je, da bo obred blagoslavljanja sila kratek. In bil je krajši, kakor smo spočetka mislili. Še danes ne vem, kaj je nadškof porekel v treh ali štirih stavkih, ker je v trenutku blagoslovitve zatajila tehnika, ki je sicer od prve do zadnje minute delovala brezhibno, razen pri tem enominutnem prizoru. Po tolikih letih se mi dozdeva, da je bil ta »spodrsljaj« pri ozvočenju domišljen in načrtovan. Kasneje smo se nadškofu za to »čudežno zadušitev« njegovih besed pred lipo vsaj v imenu Odbora za promocijo Slovenije opravičili. Le zadržano se je nasmehnil.«[4]

Blagoslov lipe, ki jo je 26. junija na Trgu republike nadškof Šuštar potem vendarle opravil, je doživel vsem znani zaplet. Blagoslov so televizijske kamere sicer pokazale, tona pa ni bilo. Pred tem je - po govoru predsednika predsedstva Milana Kučana in prvem dvigu nove slovenske zastave - častna četa zapustila prizorišče in s tem naznanila konec(!) državniškega protokola, kar je pomenilo, da se je uradni del razglasitvene slovesnosti končal. Ob odhodu vojakov se je slišala še evropska himna Oda radosti, za njo pa je pevski zbor zapel pesem Benjamina Ipavca Slovenska dežela. Zatem je na podest stopil tudi nadškof, množica mu je zaploskala, nadel si je štolo in začel govoriti. Iz množice je bilo slišati »bolj na glas«. Niti zbrani na razglasitveni slovesnosti, niti oni pred malimi ekrani,  ga 20 sekund niso slišali. Njegova priprošnja, prebrana zelo na hitro,   je bila dejansko izredno kratka,  dolga 37 sekund, a zaslišalo se ga je šele pri zadnjem delu. »…naj nam bo prihodnjim rodovom znamenje, da Ti blagoslavljaš našo domovino in njeno prihodnost. Daj vsem tistim, ki so in še bodo odgovorni za skupno blaginjo poštenje, modrost in moč, nam vsem pa pravičnost in ljubezen do bližnjega. To te prosimo po Kristusu našem gospodu. Amen.«[5]

Ko je za njim ob lipi zbrane nagovoril še protestantski pastor, je bil ton že urejen in ga je bilo slišati v celoti. A le v neposrednem prenosu po televizijskih sprejemnikih. Tisti ki so stali na ploščadi,  pa niso slišale ne enega, ne drugega. Izidor Rejc, krščanski demokrat in minister v Osamosvojitveni Peterletovi vladi, je ta »ponesrečen« blagoslov po 20 letih opisal z besedami, ki veliko povedo o tem, kako je ta zdrs na slavnostni večer legel na dušo kristjanom:« Takrat sem postal slabe volje, ker ni bilo nobenega ozvočenja in nihče ni nič slišal. Sem rekel: »Majko, a smo nemarni ali smo tako grozni? Res smo grozljivi, težki kot le kaj!«[6]

Vojna za Slovenijo - Podpora papeža Janeza Pavla II.

So pa slavnostno vzdušje dneva samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije že v nočnih urah zmotili tanki jugoslovanske armade, ki je hotela nasilno pokoriti Slovenijo.

Dan po slovesni razglasitvi Slovenije, 27. junija je Šuštar poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. s prošnjo za »očetovsko besedo«.

"Sveti oče, oborožene sile jugoslovanske zvezne vojske so začele okupacijo Republike Slovenije. Obstaja nevarnost državljanske vojne in prelivanja krvi. V teh okoliščinah je Cerkev na Slovenskem združena v neprekinjeni molitvi za mirno rešitev resnih problemov. Vašo svetost prisrčno prosim, da nas s svojo očetovsko besedo potolažite in opogumite. Zelo bi bili veseli vašega poziva k pravičnosti in miru. Ko Vas prosim za apostolski blagoslov, izražam svojo vdanost v Kristusu." (NŠAL 336, Š. 37. Telegram svetemu očetu Janezu Pavlu II. o agresiji JLA v Sloveniji in prošnji za posredovanje, 27. junij 1991)

Naslednji dan, 28. junija 1991, je papež Janez Pavel II. v konzistoriju omenil napad na slovenski narod in poudaril pravico slovenskega naroda do samostojnosti in uveljavljanja človekovih pravic. Na nadškofovo prošnjo je papež 29. junija poslal telegrame predsedniku predsedstva Jugoslavije Anteju Markoviću ter predsednikoma Milanu Kučanu in Franju Tuđmanu. V njih je izrazil svojo prizadetost zaradi vojaškega konflikta. »Dvigujem svoj glas, da prosim za končanje nasilja in vzpostavitev dialoga med prizadetimi stranmi,« je zapisal papež v telegramu predsedniku Markoviću.

Slovenijo in Hrvaško je omenil tudi 29. junija pri umestitvi novih kardinalov: "Moja misel se danes posebej obrača k dragim prebivalcem Hrvaške in Slovenije. Blizu sem vsem tistim, ki objokujejo svoje padle, ranjenim in vsem, ki žive v žalosti in strahu. Še enkrat ponavljam, da ni mogoče in se ne sme zatreti s silo pravic in legitimnih želja narodov. Na ta način želim opogumiti vse tiste pobude, ki so usmerjene v iskanje pravičnih rešitev, samo na ta način je namreč mogoče zagotoviti mir in bratsko sožitje med narodi. Zato še enkrat pozivam vodstva vseh jugoslovanskih republik, naj pokažejo dejavno voljo do dialoga in daljnosežno modrost. Vse te želje za dobro in mir vseh jugoslovanskih narodov zaupam materinskemu posredovanju božje Matere in svetih apostolov Petra in Pavla."  (Janez Pavel II 1991, 1)

Na težke razmere v Sloveniji je opozoril tudi pri molitvi angel Gospodov v nedeljo, 30. junija, pri splošni avdienci v sredo, 3. julija, in v posebnem telegramu, ki ga je na naslov ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja poslal državni tajnik kardinal Sodano v imenu svetega očeta: "Ob dramatičnih dogodkih v Sloveniji, ki so povzročili številne človeške žrtve, uničenje in tolikšno trpljenje, vas prosim, da zagotovite svojim slovenskim sobratom v škofovstvu in vsemu narodu bližino in solidarnost svetega očeta z vsemi, ki objokujejo svoje mrtve in trpijo zaradi nasilja. Sveti oče nujno poziva vse odgovorne, naj takoj preneha nasilje in naj dialog nadomesti uporabo orožja, da bi s pomočjo pogovorov našli pravično rešitev nerešenih vprašanj v spoštovanju pravic in zakonitih teženj slovenskega naroda ter kliče materinsko zaščito Kraljice miru na drago Slovenijo. Iz srca pošiljam apostolski blagoslov." Papež se je zavzel za pravično rešitev konflikta. To je edina pot, ki zagotavlja mir in bratsko sožitje. Papež je izrazil povezanost z ljubljenima narodoma Hrvaške in Slovenije in izrazil sožalje sorodnikom padlih in ranjenih.

Nadškof kar ni mogel verjeti, da je jugoslovanska vojska posegla po sili in je o vojaških aktivnostih nemudoma obvestil vse predsednike evropskih škofovskih konferenc, svoje prijatelje iz javnega in političnega življenja v Švici ter številne prijatelje in znance v Evropi in po svetu. Že dan po razglasitvi samostojne Slovenije, nato pa ponovno 30. junija 1991, ko je položaj bil še težji in v tistem trenutku nihče ni vedel, kako se bodo dogodki odvijali, kajti na vidiku so bile tudi najbolj tragične in črne napovedi, je Šuštar ponovno poslal pismo vsem škofovskim konferencam v Evropi. Ocena situacije je zelo realistična, hkrati pa polna upanja in tudi vizije, v kateri smeri je mogoče iskati rešitve:

»Katoliški škofje Slovenije ponovno in nujno pozivajo vse škofovske konference v Evropi in svetu ter vse katoliške organizacije naj nadaljujejo in okrepijo svoja prizadevanja, da bi prenehala vojaška agresija in okupacija Slovenije, ki jo izvaja jugoslovanska armada. Katoliška Cerkev v Sloveniji je prejela veliko spodbud in izrazov podpore. Naša Cerkve izraža vso svojo hvaležnost za besede, ki jih je izrekel Sveti Oče Janez Pavel II., in za vsa dosedanja prejeta sporočila solidarnosti, ki so jih poslali kardinali in škofovske konference.« (NŠAL 336, Š.37. Poziv slovenskih škofov škofovskim konferencam in katoliškim organizacijam, 30. 6. 1991)

Šuštarjeva beseda je v nadaljevanju jasna in odločna, kar kaže na izjemno resno situacijo, ki lahko vodi v najbolj tragične dogodke: »Armada ne spoštuje prekinitve ognja in obtožuje druge, da ga ne spoštujejo. Pripravlja se celo na nov napad. Tudi ne spoštuje najbolj osnovnih načel človečnosti, h katerim jo zavezujejo mednarodne konvencije. Prosimo vas, ne mislite, da v osrčju Evrope ni možna zelo huda represija in vzpostavitev vojaške in komunistične diktature. Prosimo vas, storite vse, kar je možno, da to preprečite. Gre za dejansko agresijo, ki je bila že nekaj mesecev premišljena, njen končni cilj pa je streti demokracijo v Sloveniji. Isto bi sledilo na Hrvaškem. Vsaka druga informacija je napačna. Prosimo vas, ne verjemite informacijam, ki prihajajo iz Beograda. Najbolj učinkovito sredstvo za obrambo demokracije, človekovih pravic in civilnega prebivalstva v tej majhni deželi Evrope, ki se imenuje Slovenija, bi bilo takojšnje priznanje suverene države Slovenije. Kajti Slovenija je razglasila neodvisnost zato, da bi zavarovala svojo demokracijo. Zato vas prosim, da si v tem smislu prizadevate pri vaših vladah«. (NŠAL 336, Š.37. Poziv slovenskih škofov škofovskim konferencam in katoliškim organizacijam, 30. 6. 1991)

Iz zapisanih besedah je razvidno da je nadškof Šuštar dobro poznal politične razmere v Evropi in po svetu. Takšno poznavanje je izviralo iz prijateljstev z zelo pomembnimi in vplivnimi osebnostmi v Evropi, ter rednimi pogovori z ministri prve demokratične Vlade, ki je bila izvoljena leta 1990, ter seveda prijateljstvo s sošolcem iz Škofovih zavodov, dr. Bučarjem, kot bomo videli v nadaljevanju.

Napoved bombnega napada na Ljubljano in prošnja dr. Franceta Bučarja

29. junija 1991, na praznik apostolov Petra in Pavla je nadškof Šuštar posvetil nove duhovnike. Mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici je bilo zaradi vojnih razmer v Sloveniji slabše obiskano. Po sveti maši je sledilo že tradicionalno kosilo z novomašniki in njihovimi družinami v Bogoslovnem semenišču Ljubljana na Dolničarjevi ulici. Med kosilom me pokliče sestra redovnica, ki je sprejela telefonski klic, da bi se pri nadškofu nujno rad oglasil predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar in to takoj. Šel sem nadškofu in mu to povedal in seveda je bil nadškof Šuštar pripravljen sprejeti dr. Bučarja kadarkoli. Že med kosilom (torej dobrih deset minut po klicu) je dr. Bučar sam in to kar peš prihitel na Dolničarjevo v Bogoslovno semenišče. Nadškof je prekinil kosilo, šel z dr. Bučarjem v posebno sobo (kar v Bogoslovnem semenišču in ne na škofiji). Bučar je nadškofa Šuštarja v pogovoru prosil naj nemudoma pokliče po telefonu svoje ugledne prijatelje po Evropi in svetu, da se prepreči napovedano letalsko bombardiranje Ljubljane in drugih delov Slovenije. Ta bombni napad naj bi se zgodil naslednji dan, v nedeljo 30. Junija. Bučar je v tem zaupnem pogovoru in prošnji nadškofu razložil še nekatera druga dejstva in hude nevarnosti. Spomnim se, da je nadškof Šuštar predčasno zapustil kosilo, odhitela sva v pisarniške prostore nadškofije in začelo se je klicanje po telefonu, od Vatikana, Švice, druge države v Evropi, ZDA ter pošiljanje telefaksov na skoraj 100 naslovov. To telefonsko klicanje in pošiljanje telefaksov je trajalo okoli 12 ur (samo ta dan, torej 29. Junij 1991) od 12. ure pa tja do polnoči. Ko se je to zaključilo za tisti dan, pa je rekel nadškof Šuštar, zdaj pa pojdimo v kapelo, da prosimo Stvarnika zgodovine in Dobrega Očeta, da po svojem Sinu Jezusu in Svetem Duhu blagoslovi naše delo za mir. Posebej  je to noč slovenski narod izročil v Marijino varstvo, Mariji Pomagaj na Brezjah. Iz teh dni, ključnih za Republiko Slovenijo,  izvira tudi zaobljuba, da vsako leto po naših romarskih cerkvah in pri vseh svetih mašah izročimo in posvetimo slovenski narod Božji in naši Materi Mariji in sicer na praznik Marijinega Vnebovzetja, 15. avgusta.

Geostrateški položaj Slovenije, ko smo sicer majhna dežela sredi Evrope, toda lahko »veliki« v povezovanju med slovansko, romansko in germansko kulturo, naša zgodovina, čudež preživetja kot naroda, ter da smo 30 let samostojna država sredi razburkane evropske zgodovine, vse to je lahko priložnost za hvaležnost, da imamo krščanske korenine, kar je odločilno preispevalo, da danes živimo v samostojnosti državi Sloveniji. Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje svobode vsakega človeka, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Hvaležen in ponosen sem, da lahko živim v samostojni državi in združeni Evropi! Za našo prihodnost pa se mi zdi odločilnega pomena, da ohranjamo kuturo življenja in  radosti bivanja, ter UPANJE, DA SE LAHKO NEKAJ SPREMENI!

msgr. dr. Anton Jamnik

ljubljanski pomožni škof