Nagovor kardinala Angela Sodana papežu Benediktu XVI.

Četrtek, 28. februarja 2013, ob 11.00

Svetost!

Z velikim trepetom se danes očetje kardinali, navzoči v Rimu, stiskajo okrog vas, da vam še enkrat izrazijo svojo globoko predanost in svojo pristno hvaležnost za vaše pričevanje neutrudnega apostolskega služenja v blagor Kristusove Cerkve in vsega človeštva.

Prejšnjo soboto, ob koncu duhovnih vaj v Vatikanu, ste se zahvalili svojim sodelavcem rimske kurije s temi ganljivimi besedami: »Moji prijatelji, rad bi se vam zahvalil ne le za ta teden, ampak za vseh osem let, v katerih ste z menoj nosili – z veliko pristojnostjo predanostjo, ljubeznijo in vero – breme petrinske službe.«

Ljubljeni in častiti Petrov naslednik, mi se vam moramo zahvaliti za zgled, ki ste nam ga dali v teh osmih letih pontifikata. 19. aprila 2005 ste vstopili v dolgo verigo naslednikov apostola Petra; in danes, 28. februarja 2013, se odločate, da nas zapustite v pričakovanju, da krmilo Petrove barke preide v druge roke. Tako se bo nadaljevalo apostolsko izročilo, ki ga je Gospod obljubil svoji Cerkvi, dokler se ne bo slišal na zemlji glas angela iz Razodetja, ki bo naznanil: »Časa ne bo več … dopolnjena je Božja skrivnost!« Tako se bo končala zgodovina Cerkve skupaj z zgodovino sveta, ko bosta prišla novo nebo in nova zemlja.

Sveti oče, z globoko ljubeznijo smo vas zmeraj skušali spremljati na vaši poti in smo tako podoživljali izkustvo dveh učencev iz Emavsa, ki sta, potem ko sta hodila z Jezusom lep del poti, rekla drug drugemu: »Ali ni bilo srce v naju goreče, ko nama je govoril po poti?« Da, sveti oče, vedite, da je gorelo tudi naše srce, ko smo hodili z vami v teh zadnjih letih. Danes vam želimo še enkrat izraziti vso svojo hvaležnost. V en glas vam ponavljamo z značilnim izrazom vaše drage domače dežele: »Vergelt’s Gott«, Bog povrni!

Nagovor papeža Benedikta XVI. kardinalom

Četrtek, 28. februarja 2013, ob 11.10

Častiti in dragi bratje! Z velikim veseljem vas sprejemam in prisrčno pozdravljam vsakega izmed vas. Zahvaljujem se kardinalu Angelu Sodanu, ki je kot vedno znal posredovati občutje celotnega zbora: Cor ad cor loquitur (Srce govori srcu). Hvala, eminenca, iz srca. Rad bi povedal – tu se opiram na sklicevanje na izkustvu učencev iz Emavsa – da je tudi meni bilo v veselje, da sem hodil z vami v teh letih v luči navzočnosti vstalega Gospoda.

Kot sem rekel včeraj pred tisoči vernikov, ki so napolnili Trg sv. Petra, sta mi bila vaša bližina in vaš nasvet v veliko pomoč pri moji službi. V teh osmih letih smo v veri doživeli zelo lepe trenutke žarkov luči na poti Cerkve, obenem pa tudi trenutke, ko se je na nebu zgostil kakšen oblak. Trudili smo se služiti Kristusu in njegovi Cerkvi z globoko in popolno ljubeznijo, ki je duša našega služenja. Dali smo upanje, kakršno prihaja od Kristusa, ki edini more razsvetliti pot. Skupaj se lahko zahvalimo Gospodu, ki nam je dal rasti v občestvu, in ga skupaj prosimo, naj vam pomaga, da boste še rasli v tej globoki edinosti, tako da bo kardinalski zbor kot orkester, kjer raznolikosti – izraz vesoljnosti Cerkve – vedno doprinesejo višje in složno sozvočje.

Želim vam zapustiti preprosto misel, ki mi je zelo pri srcu: misel o Cerkvi, o njeni skrivnosti, ki za vse nas predstavlja – lahko bi rekli – razlog in strast življenja. Pustim si pomagati izrazu Romana Guardinija, ki je bil napisan prav v letu, ko so koncilski očetje drugega vatikanskega koncila potrdili konstitucijo Lumen Gentium o Cerkvi, in to v njegovi zadnji knjigi, s posvetilom osebno meni; zato so mi besede te knjige še posebej drage. Guardini pravi: Cerkev »ni ustanova, ki bi si jo nekdo zamislil in zgradil za pisalno mizo …, ampak je živa resničnost … Živi vzdolž potekanja časa, v nastajanju, kakor vsako živo bitje tako, da se spreminja … In vendar v svojo naravi ostaja vedno ista, in njeno srce je Kristus.« To je bilo, zdi se mi, včeraj naše izkustvo na trgu: videti, da je Cerkev živo telo, ki ga oživlja Sveti Duh in resnično živi iz Božje moči. Cerkev je v svetu, a ni od sveta; je od Boga, od Kristusa, od Duha. To smo videli včeraj. Zato je resničen in zgovoren še en znameniti Guardinijev izraz: »Cerkev se prebuja v dušah.« Cerkev živi, raste in se prebuja v dušah, ki kot devica Marija sprejmejo Božjo besedo in jo spočnejo po delovanju Svetega Duha; darujejo Bogu svoje meso in prav v svojem uboštvu in ponižnosti postanejo sposobni rojevati Kristusa danes v svetu. Po Cerkvi ostaja skrivnost učlovečenja za vedno navzoča. Kristus še naprej hodi skozi čase in vse kraje.

Ostanimo povezani, dragi bratje, v tej skrivnosti: v molitvi, posebej v vsakodnevni evharistiji, in tako služimo Cerkvi in vsemu človeštvu. To je naše veselje, ki nam ga ne more nihče vzeti.

Preden vas osebno pozdravim, vam želim povedati, da vam bom še naprej blizu z molitvijo, še posebej v naslednjih dneh, da boste v polnosti učljivi za delovanje Svetega Duha pri volitvah novega papeža. Naj vam Gospod pokaže to, kar on sam hoče. In med vami, v kardinalskem zboru, je tudi prihodnji papež, ki mu že danes obljubljam svoje brezpogojno spoštovanje in pokorščino. Zato vam s predanostjo in hvaležnostjo iz srca podeljujem apostolski blagoslov.

Pozdrav papeža Benedikta XVI. v Castel Gandolfu

Hvala! Hvala vam!

Dragi prijatelji, srečen sem, da sem tukaj z vami, obdan z lepoto stvarstva in z vašo naklonjenostjo, ki mi tako dobro dene. Hvala za vaše prijateljstvo, za vašo toplino. Veste, da je ta moj dan drugačen od prejšnjih; nisem več papež Katoliške Cerkve: do osmih bom še, potem pa ne več. Sem samo romar, ki začenja zadnji odsek svojega romanja na zemlji. Rad bi pa še iz vsega srca, z ljubeznijo, z molitvijo, s premišljevanjem, z vsemi svojimi notranjimi močmi delal v blagor Cerkve in človeštva. In čutim, kako zelo me pri tem podpira vaša naklonjenost. Pojdimo dalje skupaj z Gospodom za dobro Cerkve in sveta. Hvala, iz vsega srca vam podeljujem svoj blagoslov.

Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh.

Hvala, lahko noč! Hvala vsem vam!

Vsa besedila je prevedel br. Miran Špelič OFM.