Drage sestre in dragi bratje!
V trenutku, ko se zaključuje petrinska služba papeža Benedikta XVI., smo zbrani pri svetem bogoslužju, s katerim se želimo posloviti od svetega očeta in se zahvaliti Bogu za njegovo služenje. Naša krajevna Cerkev v Sloveniji je bila deležna njegove posebne pastirske pozornosti, ko je leta 2006 ustanovil tri nove škofije v Celju, Novem mestu in Murski Soboti in tako podvojil njihovo število v Sloveniji, z ustanovitvijo mariborske nadškofije in metropolije pa smo dobili tudi dve cerkveni pokrajini. Sina Cerkve na Slovenskem je povzdignil v kardinala in tako je danes kardinal Franc Rode med volivci, ki bodo izbirali novega naslednika sv. Petra.
Apostolu Petru je – kakor smo slišali – Jezus izročil posebno odgovornost za brate in sestre v apostolski službi in mu naročil, naj jih po svojem spreobrnjenju utrjuje v veri. Petrinsko nalogo utrjevanja naše vere je papež Benedikt XVI. izpolnjeval s posebno skrbnostjo in odgovornostjo. Njegova edinstvena intelektualna in teološka usposobljenost ga je k temu še posebej nagibala. Cerkev našega časa tudi potrebuje takega pastirja.
Gre namreč za zvestobo Jezusu Kristusu in za zvestobo temu, kar smo po krščanski poklicanosti. Gre za ohranitev naše identitete.
Danes je pravica do lastne identitete zelo široko priznana. Priznavamo pravico vsakega, da je to, kar je. V luči pravice do lastne katoliške identitete in dolžnosti, da poskrbimo zanjo, razumemo smisel in pomen papeške službe v Cerkvi. V resnici je bistvo petrinske službe v ohranjanju krščanske, katoliške identitete. Jezus je obljubil, da bo poskrbel, da bomo ostali njegovi učenci. Da ne bomo postali »od tega sveta«, četudi smo »na tem svetu«. Za to nalogo je postavil Petra in njegove naslednike.
Nihče se nima pravice spotikati ob to, da katoličani želimo in hočemo ostati katoličani. Če je konzervativno ostati to, kar si, in se ne obračati po vetru trenutnih prevladujočih ideologij, potem moramo biti konservativni. Apostol Pavel nas v berilu svari, »naj ne bomo več nedoletni otoci, omahljivi, da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto, marveč bomo v ljubezni v vsem rastli k njemu, ki je glava, Kristus«. Resnice in vrednote, ki jih izpovedujemo, so nadčasovne in trajne. Jezus Cerkve ni ustanovil za 10 in tudi ne za 100 let, ampak za to, da bo trajala do konca sveta, da bo ves čas ista, da bo ob vseh kulturnih spremembah ohranjala iste temeljne vrednote in isto temeljno sporočilo. Nadčasovnost je v resnici odlika in znamenje vsake trajne resnice in vrednote, ki zasluži to ime. Resnica o Božji ljubezni, ki jo je Jezus izpričal z vsemi svojimi besedami, dejanji in s celotnim življenjem do smrti na križu in z vstajenjem, je trajna resnica in k njej smo zavezani do konca sveta. Vsak naslednik svetega Petra ima nalogo, da zagotavlja zvestobo tej Resnici. Papež Benedikt XVI. je to nalogo izpolnil edinstveno, z vso intelektualno močjo, gorečnostjo in pogumom.
Da, pogumno. V svetu, v katerem živimo, je treba zbirati pogum, da ostanemo zvesti Jezusu Kristusu. Z vseh strani letijo zahteve, naj zaradi težkih in zahtevnih časov znižamo moralne norme in duhovne zahteve ter se prilagodimo sodobnemu potrošništvu in relativističnemu nazorskemu tržišču, kjer ni več jasno, kaj je dokončno res in prav. Obljubljajo nam, da bomo spet napolnili cerkve, če se bomo – na primer – odpovedali obrambi človeškega življenja in dostojanstva človeka od spočetja do naravne smrti ali obrambi družine, utemeljene na zakonski zvezi med možem in ženo. Toda zgodovinske izkušnje so ravno nasprotne. Krščanske cerkvene skupnosti, ki so šle po tej poti, niso povečale števila svojih pripadnikov. Kdo pa bi še prisluhnil krščanskemu sporočilu, če bi kristjani sami povzročali krizo svoje identitete, ko bi se začeli odpovedovati dosedanjim vrednotam in ne bi več vedeli, kdo pravzaprav smo? Naša prihodnost torej ni v konformizmu in oportunizmu, s katerim bi se odvrnili od temeljnih krščanskih vrednot in sprejeli današnje posvetne, porabniške in uživaške »vrednote«. Naša prihodnost je v tem, da še bolj zvesto in poglobljeno živimo po evangeliju v vsej njegovi zahtevnosti, ki je zahtevnost Božje ljubezni in o kateri nam je Jezus na križu zgled in norma. Kriza, v kateri živimo, ni nastala zato, ker bi bili preveč zvesti Jezusu, ampak ker smo mu premalo. »Posodobitev«, o kateri pogosto slišimo, ni v tem, da se poplitvimo in postanemo sprijena, pokvarjena sol, ampak da še bolj zvesto in velikodušno živimo po zgledu nesebične in požrtvovalne Božje ljubezni, ki jo je Jezus s svojim trpljenjem, smrtjo na križu ter z vstajenjem jasno in prepričljivo dokazal. Samo v zvestobi Njemu je zmaga in prihodnost.
Sveti Oče! Čez nekaj minut bo po Vaši odgovorni odločitvi ugasnila Vaša najvišja pastirska odgovornost za Jezusovo Cerkev. Hvaležni smo Vam za visok zgled zvestobe, poguma in požrtvovalnosti, s katero ste jo opravljali. Hvaležni smo Vam tudi za molitve, s katerimi boste še naprej spremljali ladjo Cerkve na razburkanih valovih sedanjega časa, da bo njen novi krmar podobno kot Vi trdno držal krmilo v smeri, ki nam jo je začrtal Jezus Kristus, ki živi in vodi zgodovino Cerkve in sveta in kateremu bodi slava vekomaj. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
predsednik SŠK
