Dragi starši in sorodniki naših diakonov, dragi sobratje duhovniki in diakoni, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!
V velikem veselju smo se danes zbrali k posvetitvi naših diakonov. Prisluhnili smo Božji besedi, ki nam osvetljuje diakonsko službo. Že sama beseda »diakon« pomeni služabnik ali strežnik, zato smo si v evangeliju osvežili spomin na zadnjo večerjo, po kateri je Jezus apostolom, ki še vedno niso razumeli svoje vloge in naloge, postavil za zgled samega sebe, ki streže, in to na čisto poseben način: ne streže z jedili, ampak s hrano, ki je on sam. Samega sebe daje za nas. Vse svoje življenje pojmuje kot eno samo veliko služenje in strežbo, ki doseže svoj vrhunec v daritvi lastnega življenja. To Jezusovo življenjsko držo še posebej obhajamo pri vsaki sveti maši, tudi pri tej, pri kateri posvečujemo naše diakone za strežnike po Jezusovem zgledu.
Zato bomo danes molili in prosili, da bi bili naši diakoni utrjeni z darom Svetega Duha, da bodo lahko pomagali škofu in duhovnikom pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni. Kot služabniki oltarja bodo oznanjali evangelij, pripravljali daritev in vernikom delili Gospodovo telo in kri.
Prvo služenje je torej služenje Božji besedi. V prvem berilu smo slišali, kako Bog opogumlja mladega preroka Jeremija. Dejansko živimo v okolju, kjer je treba zbrati pogum, da spregovoriš o Bogu in svoji veri: ne samo v cerkvi, ampak tudi vedno in povsod, kjer je kako srce odprto za Božjo besedo. S pogumom, ki ga daje Sveti Duh, kakor ga je dal apostolom na binkoštni praznik, bodo nevernim in vernim govorili ter jih poučevali v krščanskem nauku. Svoje brate in sestre v veri bodo spremljali pri različnih dejanjih vere, ko bodo vodili molitve, krščevali, ko bodo v imenu Cerkve navzoči pri sklepanju krščanske zakonske zveze ali ko bodo nosili sveto popotnico in vodili pogrebe.
Poleg te službe Božji besedi in verskemu življenju pa bodo diakoni, posebej posvečeni s polaganjem rok, kakor so posvečevali diakone od apostolov naprej, in tesneje povezani s škofom in celotno Cerkvijo opravljali službo dejavne ljubezni. Dobrodelne dejavnosti v Cerkvi so še posebej zaupane diakonom. Vse to naj z Božjo pomočjo delajo tako, da bomo v njih spoznavali Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Zato se bo njihova služba Božji besedi dopolnjevala s pričevanjem dejavne ljubezni, ki je najbolj verodostojno oznanjevanje.
Prvi in neprekosljivi zgled služenja je Jezus Kristus sam. V tem je šel do konca. Da bi služil drugim in ne samemu sebi, da bi lahko bil povsem na voljo svojemu Očetu in potrebam Božjega kraljestva med nami, je bil ubog in neporočen, vedno voljan narediti tisto, kar je spoznal za Očetovo voljo. Zato bodo tudi naši diakoni danes naredili zaobljubo neporočenosti ali celibata in zaobljubo pokorščine.
V današnji kulturi in javnomnenjski miselnosti, kjer misli človek najprej nase ter išče svoje interese in koristi, ostajajo ta dejanja nerazumljena. Žal je tako tudi v našem okolju. Toda mi v Cerkvi, ki imamo pred seboj zgled Jezusa Kristusa, te zaobljube razumemo in občudujemo, ker so to najvišji darovi Svetega Duha, ki nas vse usposablja za nesebičnost in pozabo nase in s tem za iskreno služenje Bogu v svojih bratih in sestrah. Jezusa pri njegovem služenju ni nič oviralo: noben osebni interes, noben lastna želja, pa čeprav bi bil ta interes lahko zelo upravičen. Jezus se je dal ves popolnoma na voljo svojemu Očetu za nas, svoje brate in sestre. Z enakim namenom, za enako razpoložljivost bodo obljubo neporočenosti in pokorščine sedaj naredili tudi naši diakoni.
Kakor tisti, ki so jih apostoli nekoč izbrali za službo dejavne ljubezni, boste, dragi diakoni, sledili navodilom iz drugega berila, ki jih je apostol Pavel dal svojemu sodelavcu Timoteju glede diakonov v Timotejevi krščanski skupnosti. Tako bo krščansko ljudstvo, ki mu Sveti Duh daje življenje, po vašem služenju postajalo vedno bolj všeč Bogu, vi pa boste poslednji dan, ko boste prišli h Gospodu, slišali osrečujoče besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik, pojdi v veselje svojega Gospoda!« Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
