Dragi škof Metod Pirih in vizitator Pavle Novak, bratje duhovniki in lazaristi, diakoni in bogoslovci, redovniki in redovnice, draga brata, izbrana za diakona, Blaž in Tilen in vajini domači, dragi župljani iz obeh župnij, iz Kamenj in Vipolž, verniki iz vipavske in iz drugih dekanij naše škofije. Milost vam in mir in obilje darov Svetega Duha Tolažnika in svete Device Marije Tolažnice v Logu. Zbrani smo v vsem nam ljubem Marijinem svetišču, da naša dva brata posvetimo za diakona in prosimo Gospoda, naj milostno sprejme njuno odločitev in izročitev in blagoslavlja njuno delo.
Vsa tri berila današnje žegnanjske nedelje, dragi bratje in sestre, prav lepo označujejo in osvetljujejo tudi diakonski poklic in diakonsko službo, saj je diakonsko posvečenje prva od treh stopenj svetega reda. V drugem berilu iz pisma Hebrejcem smo slišali o duhovniški službi: 'In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona' (Heb 5,4). Tudi vidva, draga brata, si nista sama izbrala te časti, ampak vaju kliče Bog, kakor Arona. In kakor pravi Kristus svojim apostolom: 'Niste vi mene izvolili, temveč sem jaz izvolil vas, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane.' Spominjajta se vedno, draga brata, kdo vaju kliče in kdo vaju pošilja, za koga delata in kdo je vajin plačnik! Posnemajta apostola Pavla, ki pravi: »Vem, komu sem veroval in prepričan sem, da more moj zaklad ohraniti za poslednji dan!« (2 Tim 1,12).
V prvem berilu iz preroka Jeremija smo slišali, kdo je tisti, ki kliče in zbira izvoljeno ljudstvo od koncev zemlje: Zbira jih Oče Izraelov, kliče jih Oče prvorojenca Efraima. Isti kliče tudi vaju dva! Ne kličejo vas vladarji tega sveta, ki nad svojimi služabniki gospodujejo in izvajajo oblast, temveč vaju kliče Oče, ki je Efraima učil hoditi in ga jemal v naročje ter mu počasi dajal jesti, kakor beremo pri preroku Ozeju (Oz 11,3–4). Kliče vaju Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki svojih učencev ni imel za služabnike, temveč jih je imenoval prijatelje, ker jim je razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta (Jn 15,15). Tudi vidva, draga brata, se zlasti v hudih dneh spominjajta, da naš nebeški Oče ravna z nami kakor s sinovi in nas vzgaja, da bi tudi mi dosegli miru polni sad pravičnosti, kakor beremo v pismu Hebrejcem (Heb 12,11).
In v evangeliju smo slišali slepega berača, ki ga je naš Gospod vprašal: 'Kaj želiš, da ti storim?' In Bartimaj mu je odgovoril: »Rabuni, da spregledam!« Tudi vaju dva, draga brata, danes še posebej Gospod sprašuje: 'Kaj želita, da vama storim?' Naj bo tudi vajina prošnja tako goreča, kakor je goreča prošnja slepega človeka: »Gospod, da bi spregledala!« Da bi čim bolj razumela in dojela poslanstvo, ki vama ga Gospod izroča. Da bi vsaka vajina strežba pri oltarju bila šola in vaja za strežbo bližnjemu v vsakdanjem življenju. In Gospod naj da vajinemu srcu razsvetljene oči, da bi videla, kakšno je upanje, v katero vaju je poklical in kakšno je veličastno bogastvo njegove dediščine v svetih, kakor piše apostol Pavel Efežanom (Ef 1,18).
Diakonsko posvečenje prejemata na god dveh svetih apostolov Simona in Juda Tadeja, ki pri nas veljata za zimska svetnika, ker na njun god rad zapade sneg. Naj vaju tudi na priprošnjo obeh svetih oznanjevalcev Gospod zasipa s svojimi milostmi kakor s snežnim metežem. In ga prejemata v bližini godu vseh svetnikov, h katerim se bomo tudi med obredom obrnili v litanijah vseh svetnikov. Živita tako, da bosta vedno prebivala v njihovi družbi, da vas bo vedno privlačil njihov zgled, da vas bodo vedno navdihovala njihova junaška dela. Tako sveti Blaž kakor sveti Tilen sta priprošnjika za dušno in telesno zdravje, naj nam ga vsem Gospod deli tudi po vajinih rokah. Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof
