V sredo, 23. januarja 2013, je papež Benedikt XVI. v katehezi med splošno avdienco spregovoril o veroizpovedi, ki se začne z besedami: »Verujem v enega Boga.« Po papeževih besedah ta temeljna trditev odpira odnos z Gospodom in njegovo skrivnostjo za neskončnost. Katekizem katoliške Cerkve nas uči, da je vera »osebno dejanje: je svoboden odgovor človeka na pobudo razodevajočega se Boga« (KKC 166). Reči, da verujemo v Boga, je obenem dar in zavzetost, je božja milost in človeška odgovornost, je dejal papež. »Zatrditi ''Verujem v Boga'' nas spodbuja, da neprestano izstopamo iz sebe – tako kot Abraham – da bi v vsakdanjo realnost, v kateri živimo, prinesli gotovost, ki prihaja iz vere: gotovost v navzočnost Boga v zgodovini, tudi danes; navzočnost, ki prinaša življenje in zveličanje in nas odpira za prihodnost z Njim in za polnost življenja, ki ne bo nikoli poznalo zahoda.«
 

Abraham – zgled vere v Boga, ki kliče v novo domovino

In ravno Abrahama je papež postavil v ospredje, rekoč da je prva velika osebnost, na katero se lahko sklicujemo, ko govorimo o veri v Boga. Vera je temelj tega, v kar upamo, dokaz tega, kar ne vidimo (prim. Heb 11,1). Oči vere so zmožne videti nevidno in srce vernika lahko upa onkraj vsakega upanja, tako kot Abraham. Pismo Hebrejcem ga predstavi takole: »Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,8-10). Bog je od tega velikega očaka – kot beremo v Prvi Mojzesovi knjigi – zahteval, da zapusti svojo deželo in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal (1 Mz 12,1). »Gre za odhod v temo, brez vedeti, kam ga bo Bog vodil,« je pojasnil papež. »Gre za pot, ki zahteva korenito pokorščino in zaupanje, na kar lahko pristane samo vera. A tema neznanega, kamor mora iti, je razsvetljena s svetlobo obljube. Bog k zapovedi doda zagotovilo, ki pred Abrahamom odpre prihodnost življenja v polnosti: ''Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov'' (1 Mz 12,2).«

Paradoksalnost Abrahamove poti

V Svetem pismu je blagoslov najprej povezan z darom življenja, ki prihaja od Boga, in se kaže predvsem v rodovitnosti, v življenju, ki se pomnožuje iz roda v rod, je nadaljeval papež. Blagoslov je tudi povezan s posedovanjem zemlje, stabilnega prostora, kjer se lahko svobodno in varno živi in raste. Abrahamu je po božjem načrtu namenjeno, da postane »oče množici narodov« (1 Mz 17,5) in se naseli v novi deželi. A njegova žena Sara je neplodna in ne more imeti otrok; dežela, kamor ga vodi Bog, pa je že naseljena z drugimi narodi. Zemlja, ki jo Bog pokloni Abrahamu, mu ne pripada, je tujec in to bo vedno ostal, vedno bo čutil lastno revščino, videl vse kot dar. »To je tudi duhovno stanje tistega, ki sprejme, da bo sledil Kristusu, ki se odloči sprejeti njegov klic in oditi v znamenju njegovega nevidnega, a močnega blagoslova,« je zatrdil Benedikt XVI. Abraham ta klic sprejme v veri. Vera Abrahama privede do tega, na se poda na paradoksalno pot. Blagoslovljen bo, ampak brez vidnih znamenj blagoslova: sprejme obljubo o velikem narodu, a z življenjem, ki je zaznamovano s Sarino neplodnostjo; pride v novo domovino, a tam bo moral živeti kot tujec; edina lastnina, ki mu bo dodeljena, bo kos zemlje, kjer bo pokopal Saro. »Abraham je blagoslovljen, ker zna v veri razločevati božji blagoslov in iti onkraj navideznosti, zaupati v navzočnost Boga tudi takrat, ko se mu njegove poti zdijo skrivnostne,« so bile papeževe besede.

Kaj pomeni: Verujem v Boga

In kaj vse to pomeni za nas, je zastavil vprašanje Benedikt XVI. Ko rečemo »Verujem v Boga«, zatrdimo kot Abraham: »Vate zaupam, Gospod«, a ne kot nekomu, h kateremu pridem samo v težkih trenutkih ali ki mu namenim le kakšen trenutek v dnevu ali tednu. »Reči ''Verujem v Boga'' pomeni nanj postaviti svoje življenje, dopustiti, da njegova Beseda usmerja vsak moj dan, v konkretnih odločitvah, brez strahu, da bi izgubil kaj svojega,« je pojasnil papež. Abraham, vernik, nas uči vere in kot tujec na zemlji nam pokaže pravo domovino. »Vera nas naredi za romarje na zemlji, postavljene v svet in zgodovino, a na poti proti nebeški domovini. Verovati v Boga nas naredi prinašalce vrednot, ki pogosto ne sovpadajo z modo in trenutnim mnenjem, zahteva, da sprejmemo kriterije in osvojimo vedênja, ki ne pripadajo splošnemu načinu mišljenja. Kristjana ne sme biti strah plavati proti toku, da bi živel lastno vero, se zoperstaviti skušnjavi, da bi se prilagodil,« je poudaril Benedikt XVI. V mnogih naših družbah je Bog postal odsoten in na njegovem mestu je mnogo idolov, predvsem avtonomen 'jaz'. Tudi pomemben in pozitiven znanstveni in tehnični napredek je človeka zavedel v prevaro vsemogočnosti in samozadostnosti; naraščajoči egocentrizem je ustvaril neuravnovešenost v medosebnih odnosih in družbenem obnašanju.

Vera –brez strahu hoditi za Kristusom

Pa vendar želja bo Bogu ni ugasnila in evangeljsko sporočila še naprej odmeva preko besed in dejanj mnogih vernih moških in žensk. Abraham, oče vernikov, je še vedno oče mnogih otrok, ki sprejejmejo hojo po njegovih sledeh in se podajo na pot, pokorni božji poklicanosti, s tem, da zaupajo v dobrohotno navzočnost Gospoda in sprejmejo njegov blagoslov, da bi bili blagoslov za vse. »Blagoslovljen svet vere je tisti, h kateremu smo vsi poklicani, da bi hodili brez strahu in sledili Gospoda Jezusa Kristusa,« je izpostavil papež. Dodal je, da gre za pot, ki je na trenutke težka, ki pozna tudi preizkušnje in smrt, a ki nas odpira v življenje, preko radikalnega spreminjanja realnosti, ki jo lahko vidijo in v polnosti okušajo samo oči vere.

Besedilo je v izvirniku objavljeno na spletni strani Radia Vatikan.