»Hvala, kubanske družine, hvala vam, Kubanci, da ste mi v teh dneh dali počutiti se kot v družini, da ste mi dali počutiti se doma.« Preden je papež Frančišek zapustil Kubo, se je zaustavil še v katedrali v Santiagu, kjer se je srečal s kubanskimi družinami. Tako je bilo njegovo zadnje dejanje na otoku posvečeno prav stvarnosti, ki je bila tudi prvi povod za njegovo deseto mednarodno apostolsko potovanje: družinam. »To srečanje z vami je kakor 'češnja na vrhu torte'.«

Jezusovo javno življenje se začne na svatbi

Janezov evangelij nam kot prvi dogodek Jezusovega javnega življenja predstavlja svatbo v Kani. Gre za družinsko praznovanje. Svatba je poseben življenjski trenutek. Za starše in stare starše, ker imajo priložnost videti, da se je splačalo boriti. Za mladoporočence pa, ker se pred njimi začenja nova prihodnost, ker ima vse »okus« po novem in po upanju. »Na svatbi se vedno srečata preteklost, ki jo dedujemo, in prihodnost, ki nas pričakuje.« Začetek Jezusovega javnega življenja ravno na poroki se torej umešča v to zgodbo setve in žetve, sanj in iskanja, naporov in prizadevanj: »Jezus svoje javno življenje začenja znotraj družine, v naročju domače skupnosti.« In še sedaj je vključen v naše družine in je del njih.

Poroke, družinski obiski, večerje

Po papeževih besedah je zanimivo opazovati Jezusa med kosili ali večerjami. Ni izbiral, obiskal je tako dom prijateljev kot cestninarjev ali grešnikov. Poroke, družinski obiski, večerje – ti trenutki morajo biti nekaj posebnega v življenju, če se je Jezus najraje razodeval tam. Papež Frančišek se spominja, da so mu družine v njegovi nekdanji škofiji govorile, da je bil njihov edini skupni trenutek večerja. Takrat so si povedali stvari, ki so se jim zgodile čez dan, uredili so dom in se organizirali za prihodnje dni. Obenem je to čas, ko je človek včasih utrujen in lahko pride do prepira. Tega se ni potrebno bati.

Doma ni prostora za maske

Jezus izbere prav te trenutke, da nam pokaže Božjo ljubezen. Vstopi v naše domove in nam pomaga odkriti Duha, ki je živ in ki deluje v naših domovih ter vsakdanjih stvareh. »Doma se naučimo bratstva, naučimo se solidarnosti, naučimo se ne biti objestni. Doma se naučimo sprejemati in ceniti življenje kakor blagoslov ter, da vsakdo potrebuje druge, da gre lahko naprej. Doma izkusimo odpuščanje in smo nenehno vabljeni, da odpuščamo, da se pustimo preoblikovati. Doma ni prostora za 'maske', smo tisto, kar smo, na tak ali drugačen način smo povabljeni iskati najboljše za druge.« Zato krščanska skupnost družino imenuje »domača cerkev«, ker v toplini doma vera prepoji vsak kotiček, razsvetli vsak prostor, gradi skupnost. Ker so v trenutkih, kot so ti, osebe začele odkrivati konkretno in dejavno ljubezen Boga.

Družinski trenutki izginjajo

V mnogih kulturah današnjega dne ti prostori, ti družinski trenutki izginjajo. Vse teži k ločevanju. Primanjkuje trenutkov, ko bi bila družina skupaj. Ne zna se več počakati, ne zna se prositi za dovoljenje, za odpuščanje, ne zna se reči hvala. Dom ostaja prazen: ni prazen oseb, pač pa prazen odnosov, prazen človeških stikov, prazen srečanj med starši, otroci, starimi starši, brati in sestrami. »Brez družine, brez topline doma, življenje postane prazno, začne se pogrešati mreže, ki nas podpirajo v težavah, ki nas hranijo v vsakdanjem življenju in ki motivirajo boj za blaginjo.« Družina nas rešuje pred dvema aktualnima pojavoma: fragmentacijo in masifikacijo. V obeh primerih se osebe namreč spremenijo v osamljene posameznike, s katerimi je lahko manipulirati in jih voditi. To je posledica izgube odnosov, ki nas oblikujejo kot osebe, ki nas učijo biti osebe. Družina je šola človečnosti. Uči nas biti pozorni na življenja drugih. Kadar se ne živi družinskega življenja, zrastejo osebnosti, ki jih lahko imenujemo: »Jaz, mene, z mano, zame.«

Zapustiti želimo svet z družinami

Navkljub mnogim težavam, ki danes mučijo družine, pa ne smemo pozabiti, da le-te niso problem, ampak so predvsem priložnost: »Priložnost, za katero moramo skrbeti, jo zaščititi in jo spremljati.« Če se družino začne živeti kot problem, se utrudi in se ne gre več  naprej, ker se začne osredotočati le nase. Po papeževih besedah se danes veliko razpravlja o prihodnosti in kakšen svet, kakšno družbo želimo pustiti otrokom. Eden možnih odgovorov je lahko: »Zapustiti želimo svet z družinami.« Res je, da ne obstajajo popolna družina, popolni zakonci, popolni starši ali popolni otroci. Toda to ni prepreka, da ne bi mogli biti odgovor za jutri. Zato moramo skrbeti za družine, ki so šole jutrišnjega dne, prostori svobode in središča človečnosti.

Papež Frančišek je spomnil tudi, kako ga med avdiencami mnogo žensk prosi, naj blagoslovi otroka, ki je še v njihovi maternici. Tako je vsem ženskam, prisotnim in ostalim, ki so srečanje spremljale preko radia ali televizije, in ki so »noseče z upanjem« – saj je vsak otrok upanje – predlagal, naj se tisti trenutek dotaknejo svojega trebuha. In on je vsaki izmed njih ter otroku, ki ga pričakujejo, podelil blagoslov. Obenem pa še zaželel, da bi bil otrok zdrav, da bi dobro napredoval in da bi mu bilo lepo.

Evharistija: večerja Jezusove družine

Jezus kot prostor svoje navzočnosti med nami torej izbere konkreten trenutek družinskega življenja, trenutek, ki ga živijo in razumejo vsi, to je večerja. Večerja Jezusove družine pa je evharistija. Tam se njegova družina zbere, da posluša njegovo Besedo in se hrani z njegovim Telesom.

Papež povabil k molitvi za svetovno srečanje družin in škofovsko sinodo

Čisto na koncu je papež Frančišek spomnil še na svetovno srečanje družin in škofovsko sinodo: »Vabim vas k molitvi po teh dveh namenih, da bi si znali vsi skupaj pomagati in skrbeti za družino, da bi vedno bolj znali odkrivati Emanuela, Boga, ki živi sredi svojega ljudstva in ki ima v družinah svoje prebivališče.«