Vzpostavitev (Nad)škofijskega arhiva v Ljubljani je neločljivo povezana z ustanovitvijo in delovanjem ljubljanske škofije, saj na ta način začne nastajati gradivo, povezano z njenim poslovanjem. Sodobna ureditev celotnega arhiva je zasluga Maksa Miklavčiča, ki je kot arhivar deloval od leta 1937 do leta 1971. V poslovanje škofijske registrature in s tem v strukturo arhiva pa so v njeni zgodovini posegli predvsem trije ljubljanski škofje – Tomaž Hren (1597–1630), Mihael Brigido (1788–1806) in Jakob Missia (1884–1898).
T. i. ŠAL I – Škofijski arhiv Ljubljana vsebuje predvsem spisovno gradivo v zvezi s poslovanjem ljubljanske škofije v prvih treh stoletjih obstoja. Pred nami je torej vodnik po enem izmed najstarejših fondov Nadškofijskega arhiva v Ljubljani. Za obravnavani fond sta v rabi oznaki ŠAL I in ŠAL/Kek, saj je bil prav Jožef Kek, ravnatelj škofijske pisarne, tisti, ki je okoli leta 1840 uredil omenjeno gradivo. Pri splošni reviziji arhiva pa je arhivar Maks Miklavčič ugotovil, da nekateri akti manjkajo, druge pa je bilo zaradi tematske pripadnosti potrebno premestiti drugam. Tako so bile izločene tudi številne listine, ki so sedaj zbrane v posebni zbirki (Zbirka listin). Gradivo fonda ŠAL I je v šestdesetih letih 20. stoletja natančneje obdelal še Ludvik Modest Golia, ki se je tega dela lotil v zvezi s pripravami za sestavo Zgodovine ljubljanske škofije ob petstoti obletnici ustanovitve škofije leta 1961. Pri pripravi inventarja smo sledili smernicam in načelom, ki jih je pri pripravi prvega dela popisa Kapiteljskega arhiva ubrala in upoštevala Lilijana Žnidaršič Golec.
Pričujoči inventar je razdeljen na 51. fasciklov, ki obravnavani fond tudi sestavljajo. Na koncu sta dodana še indeks oseb in krajev ter priročen slovarček zemljepisnih lastnih imen, ki se večinoma pojavljajo v nemški ali latinski obliki. Časovno lahko gradivo umestimo predvsem v čas od 16. do 18. st. Vsebinsko je izredno pestro in bogato: spisi v zvezi z reformacijo in protireformacijo, spisi ljubljanskih škofov: Petra Seebacha, Franca Kazianerja, Tomaža Hrena, Felika Schrattenbacha itd., beneške vojne, Škale, razne vizitacije, nekaj urbarjev, številne župnije: Kranj, Ig, Moravče, Sora, Mengeš …, podelitve miznih naslov, konkurzni izpiti …
Nov priročnik Nadškofijskega arhiva bi lahko postal nepogrešljiv pripomoček za preučevanje cerkvene, pa tudi širše družbeno politične zgodovine predvsem osrednjeslovenskega prostora.
dr. Julijana Visočnik
