Dragi bratje in sestre!
Današnji evangeljski odlomek jemljemo, kot potrditev Jezusovega božanstva. To drži, a Jezus ni Bog, ki bi bil nekje daleč v nebesih, ampak je tudi človek. Njegova božanskost in človeškost sta eno.
Slišali smo: Janez Krstnik krščuje v reki Jordan. Ljudstvo posluša njegovo oznanilo in se daje krstiti. Janez krščuje zgolj z vodo, a napoveduje, da pride za njim tisti, ki bo krščeval s Svetim Duhom in ognjem. Da prihaja tisti, ki s seboj prinaša Božje kraljestvo. Zato je nujno potrebno, da človek spremeni svoje življenje in se odpre temu, božjemu daru.
Tudi Jezus se postavi v vrsto in prosi Janeza Krstnika za krst. Da se obliti z vodo. To postane znamenje njegove solidarnosti z nami vsemi, ki smo grešni ljudje in smo potrebni očiščenja svojih grehov. Zato razumemo, da se je Janez branil, da bi Jezusa krstil, saj vendar on ni potreben očiščenja. Res je. Jezus ni potreboval očiščenja zase, ker pa je postal človek in torej naš brat, je čutil z nami. Kakor je v božični noči stopil v naš svet in se je rodil, kot mi vsi, prav tako se je tudi postavil v vrsto, da prejme krst, da bi tako pokazal, da prihaja, kot glasnik Božjega usmiljenja do vseh nas.
Ne prihaja v svojem imenu, ampak, kot ljubezen Boga Očeta, ki predre nebesa in da slišati svoj glas: »Ta je moj ljubljeni Sin!« Poudarek je na besedi »ljubljeni«. Jezus mora na začetku svojega javnega delovanja slišati glas Očeta, kajti njegovo poslanstvo bo, da izpolni Očetovo voljo. Kaj se je zgodilo pri krstu v reki Jordan, nam Jezus sam razloži, ko gre od Jordana v Nazaret, v shodnico in tam oznani besede preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim!«
Ko apostol Peter govori o Jezusovem krstu, govori o »maziljenju s Svetim Duhom in močjo«. Tudi za vsakega od nas, ki smo bili krščeni, cerkveni očetje uporabljajo izraz »maziljen«, kar pomeni, da smo bili tesno pridruženi Kristusu, postali smo eno z Njim.
Kakor pri krstu Božjega Sina, tako je tudi pri našem krstu Bog Oče izrekel besede: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči«.
Naš krst je najprej očiščenje. Otrok, ki pride na svet, kljub temu, da v svoji nebogljenosti ni mogel osebno nič narediti narobe, je vendarle zaznamovan s splošno človeško grešnostjo, s tako imenovanim izvirnim grehom. Ob krstu je tega očiščen.
Toda gre še za več: Krst ni samo oblivanje z vodo, krst je tudi simbolna ponovitev Jezusove smrti in vstajenja. Krst je torej prerojenje v novega človeka, preoblikovanega za tisto veliko ljubezen in požrtvovalnost, ki jo je Jezus uresničil s svojim življenjskim darovanjem na križu in s svojim vstajenjem.
Papež Frančišek zelo rad poudarja, da je krst »novo rojstvo«. Vabi nas, da, bi se poleg rojstnega dneva, radi spominjali tudi dneva svojega krsta.
Praznik Jezusovega krsta je tudi za vse nas priložnost, da se zahvalimo za ta neskončni dar, ki smo ga prejeli. Ta dar vključuje tudi naš odgovor. To je poslanstvo, ki je življenje iz sv. krsta. Velikokrat čutimo, da je ta naloga za nas prevelika, da je ne zmoremo. Zato se je vedno znova potrebno odpirati Svetemu Duhu, ki nam je bil dan, da bi to poslanstvo zmogli opravljati v našem času.
Papež Frančišek pravi: »Krstna voda ni kakšna koli, ampak je voda, nad katero se prikliče Sv. Duha, ki daje življenje.
Lahko se spomnimo Jezusovega srečanja z Nikodemom, ko mu je Jezus poskušal razložiti novo rojstvo, ki se zgodi pri krstu. Če se kdo ne rodi iz Vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar je rojeno iz Duha, je duh. (Jn 3,5-6). Zato sv. krst imenujemo tudi prerojenje.
Jezusov krst je tudi začetek njegovega javnega delovanja in oznanjevanja Božjega kraljestva, ki se zaključi z njegovo smrtjo na križu in z vstajenjem.
Krst nas naredi za ude Kristusovega Telesa, kar je Cerkev, in tudi mi postanemo soudeleženi pri njegovem poslanstvu.
S krstom ne ostanemo izolirani. S krstom Kristus živi v nas in nam daje, da živimo združeni z njim.
Tako je tudi naš krst začetek našega poslanstva v Cerkvi in svetu. To poslanstvo ni vezano samo na duhovnike, redovnike in redovnice. S krstom, ko postanemo Božji otroci, se tudi vključimo v družino Božjih otrok, postanemo člani Cerkve, kjer vsak od nas prispeva svoj delež, da Božje kraljestvo med nami raste. S krstom ne postanemo samo zunanji opazovalci življenja v Cerkvi, ampak je vsak od nas poklican, da prispeva svoj delež. Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit
