V sredo popoldne je v vatikanski dvorani Pavla VI. potekala prva generalna kongregacija zasedanja škofovske sinode o sinodalnosti. Otvoritveni govor je imel papež Frančišek, ki je ponovno poudaril, da sinoda ni ne parlament ne prijateljsko srečanje. Protagonist sinode je Sveti Duh. Posvaril je pred praznimi besedami in posvetno miselnostjo ter dejal, da je na prvem mestu poslušanje.

Prva generalna kongregacija, ki je 4. oktobra popoldne potekala v dvorani Pavla VI., se je začela z molitvijo k Svetemu Duhu, edinemu protagonistu sinode, kot je sveti oče večkrat izpostavil v svojem pozdravnem otvoritvenem nagovoru, namenjenem 464 udeležencem zasedanja škofovske sinode – kardinalom, škofom, posvečenim osebam in laikom, ki bodo do 29. oktobra premišljevali o sinodalni Cerkvi.

Sinoda ni parlament in ni srečanje prijateljev, namenjeno reševanju trenutnih zadev ali izražanju mnenj, prav tako ni srečanje o cerkveni pastorali, je dejal papež in poudaril, naj ne pozabijo, da protagonisti sinode niso oni, ampak Sveti Duh: »Protagonisti sinode nismo mi, ampak je Sveti Duh. In če bomo pustili prostor Svetemu Duhu, bo sinoda dobro potekala. Če je med nami Sveti Duh, ki nas vodi, bo to lepa sinoda. Če so med nami neki drugi načini zaradi človeških, osebnih in ideoloških interesov, ne bo sinode, ampak bo to bolj parlamentarno srečanje, kar pa je nekaj drugega. Sinoda je pot, ki jo dela Sveti Duh.«

In zato je sveti oče želel, da udeleženci sinode berejo in premišljujejo besedila sv. Bazilija o Svetem Duhu, ki so jim bila razdeljena. Kot je nadaljeval, je Sveti Duh protagonist cerkvenega življenja in načrt zveličanja se uresničuje po Njegovi milosti. Sveti Duh v cerkveno skupnost vnaša globoko in raznoliko dinamiko ter ustvarja harmonijo – vse razlike poveže v harmonijo. »Če ni harmonije, ni Duha.« Sveti Duh je torej »harmonični skladatelj zgodovine zveličanja.« Harmonija pa ne pomeni »sinteze«, ampak »vez občestva med neenakimi deli«.

»Cerkev je ena harmonija mnogih glasov, ki jih je ustvaril Sveti Duh: tako si moramo predstavljati Cerkev. Vsaka krščanska skupnost, vsaka oseba ima svojo posebnost, vendar morajo biti te posebnosti vključene v simfonijo Cerkve. Tisto pravo simfonijo pa ustvarja Duh: mi je ne moremo ustvariti,« je pojasnil papež Frančišek.

Sveti Duh je prav tako Tolažnik: »vodi nas za roko in nas tolaži«. Je tudi tisti, ki »varuje Cerkev«. Po papeževih besedah se je treba »naučiti poslušati glasove Duha, ki so vsi različni – naučiti se razločevati«. Poudaril je, da je med Duhom in Besedo »zelo pomembna vez«, pri tem pa izpostavil, da »prazne besede žalostijo Svetega Duha«: »Prazne besede, posvetne besede in – če se spustimo na določeno človeško navado, ki ni dobra – opravljanje. Opravljanje je proti Svetemu Duhu, je v nasprotju z njim. Prazne besede pa žalostijo Svetega Duha,« pri čemer je papež navedel apostola Pavla: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani« (Ef 4,30). Žalostiti Svetega Duha je namreč veliko zlo, in to je govoričenje, opravljanje. »Če Svetemu Duhu ne pustimo, da nas ozdravi te bolezni, bo sinodalna pot s težavo dobra. Vsaj tukaj: če se kdo ne strinja s tem, kar pravi neki škof ali neka sestra ali neki laik, mu naj to povej v obraz. Zato je sinoda. Da bi povedali resnico, ne pa širili govorice.«

Papež je spodbudil k razločevanju glasov Svetega Duha od posvetnih glasov ter posvaril pred »posvetno duhovnostjo«: »Pri tem bodite previdni: na mesto Svetega Duha ne postavljamo posvetne stvari – četudi so dobre, kot je zdrava pamet: ta pomaga, a Duh vse to presega. Naučiti se moramo živeti v naši Cerkvi s Svetim Duhom.«

V nadaljevanju je v ospredje postavil pomembno vlogo poslušanja in dejal, da ima poslušanje prednost med to sinodo, pri tem pa se je obrnil zlasti na novinarje: »Dati moramo sporočilo, ki je odraz tega življenja v Svetem Duhu. Za to je potrebna askeza – oprostite, da tako govorim z novinarji – določen post javnega govorjenja, da bi to varovali. In kar se objavi, naj bo v tem ozračju. Nekateri bodo rekli – to tudi govorijo –, da se škofje bojijo in zato nočejo, da bi novinarji govorili. Ne, delo novinarjev je zelo pomembno. Vendar jim moramo pomagati, da bodo to povedali v Duhu. Bolj kot govorjenje je na prvem mestu poslušanje.«

Papež Frančišek je spomnil, kako so se na prejšnjih sinodah polemike in pritiski medijev prekrivali z razpravami v sinodalni dvorani in pogosto celo usmerjali dnevni red. Med sinodo o družini, je bilo javno mnenje, ki ga je ustvarila posvetnost, da gre za obhajanje ločenih oseb, in tako se je vstopilo v sinodo. Ko je bila sinoda za Amazonijo, je bilo javno mnenje in pritisk, da je namenjena viri probati. »Sedaj,« je dejal papež, »obstajajo nekatere domneve o tej sinodi: 'Kaj pa bodo naredili? Morda dali duhovništvo ženskam ...' Ne vem, to so stvari, ki ji govorijo zunaj.« Dodal je, da se škofje bojijo govoriti o tem, kaj se dogaja. Zato se je papež neposredno obrnil na novinarje in jih prosil, naj »svojo vlogo opravijo dobro in pravično, da bodo Cerkev in ljudje dobre volje – drugi naj govorijo, kar hočejo – razumeli, da ima tudi v Cerkvi prednost poslušanje.« Posredovati to sporočilo je zelo pomembno.

Vir novice: Vatican News