Gospod Jezus, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujemo ga bolj, kot puščava potrebuje vodo, bolj kot lačni potrebuje kruh, bolj kot noč potrebuje jutro.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje, ker smo s svojo sebičnostjo zemljo spremenili v goro križev in nanje pribijamo ljudi, vse ljudi, brez razlike.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje, ker nas trpljenje vedno manj boli. Res je, da dvomimo o njegovem smislu, da si ob njem postavljamo vrsto vprašanj, nehalo pa nas je boleti. Rane naših bratov in sester po svetu niso več naše rane. Postale so novice večernih poročil, postale so poudarjeni naslovi naših časopisov, postale so vložek v političnih preigravanjih. Rane naših bratov in sester po svetu so nas nehale skeleti, ne bolijo nas več.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujemo tvoje vstajenje, ker vstajenje pride šele potem, ko se je nad tabo razdivjala vsa hudobija in sebičnost sveta, ti pa nisi nehal ljubiti. Nisi dovolil, da bi se tvojega srca in misli dotaknilo sovraštvo, ker si vedel, da bi te tedaj posrkalo v vrtinec zla, pred katerim varuje samo zasramovana, izdana, prodana, poteptana, a vendar čista in zvesta ljubezen. Ljubezen, ki upa proti upanju. Ljubezen, ki ljubi do konca. Ljubezen, ki ljubi brez konca.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujejo ga begunci iz Ukrajine in tisti, ki ostajajo doma in branijo dediščino očetov. Potrebujejo ga trpeči v Sudanu, v Jemnu, v Kongu, na Kitajskem, v Siriji, v Rusiji in v vseh državah sveta, kjer hrepenijo po miru, po koščku svobode in dostojanstva. 

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujejo ga tisti, ki vodijo našo državo in tisti, ki so prepričani, da bi jo vodili bolje. Potrebuje ga naša vlada, prav tako pa tudi vsi, ki vladi nasprotujejo. Potrebujemo tvoje vstajenje, da bomo spoznali, da življenje ni vpitje parol, ampak vztrajno in nesebično delo za skupno dobro.

Gospod, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebuje ga tvoja Cerkev, ki skozi preganjanja sveta in tolažbami Boga nadaljuje pot skozi čas, si prizadeva živeti evangelij in ga oznanjati svetu. Tvoja Cerkev, ki se raduje nad svojimi svetniki in joče nad svojimi grešniki.      

Gospod, vsi potrebujemo tvoje vstajenje. Zato vsem, čisto vsem, dragi bratje in sestre, ki ste zaznamovani s križem in hrepenite po vstajenju, voščim blagoslovljeno veliko noč. Gospod je vstal! Aleluja!

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit