Sinodalni očetje in ostali udeleženci sinode o družini so po nedeljskem oddihu vstopili v drugi teden zasedanja. Danes dopoldne se je ponovno začelo delo po manjših jezikovnih skupinah, ki bo potekalo še jutri. Tokrat se razpravlja o drugem delu delovnega gradiva Instrumentum Laboris, o katerem se je v sinodalni dvorani govorilo prejšnji teden na peti in šesti generalni skupščini. P. Federico Lombardi, tiskovni predstavnik Svetega sedeža, je na današnjem briefingu povedal, da so udeleženci sinode v soboto popoldan, ko je bila sedma generalna skupščina, že začeli govoriti o temah tretjega dela delovnega gradiva, ki je namenjen poslanstvu družine danes, in tako prehiteli začrtani program. Sicer pa je v soboto, torej na šesti in sedmi generalni skupščini, govorilo 43 sinodalnih očetov.

Sedma generalna skupščina

Poglejmo še, o čem je tekla beseda v soboto popoldne med sedmo generalno skupščino. Udeleženci sinode so – kot rečeno – že začeli govorili o poslanstvu družine danes. Približali so se vprašanju pristopanja k evharistiji za ločene in ponovno poročene osebe. Poudarjena je bila potreba po varovanju nauka ter izpostavljeno, da Cerkev mora spremljati ranjene osebe, pri tem pa povezati pravičnost in usmiljenje. V tem okviru se je govorilo tudi o skrajšanju postopkov za ničnost zakonske zveze, čemur je bil namenjen tudi papežev Motu Proprio Mitis Iudex.

Nekateri sinodalni očetje so govorili o tako imenovani »spokorni poti« za pristopanje k zakramentom za ločene in ponovno poročene ter premišljevali o enotni rešitvi, ki bi bila enaka za vse, in o možnosti osebnega spremljanja zakoncev, vedno v spoštovanju neločljivosti zakona. O »zakonu postopnosti« so nekateri govorniki izrazili dvom, predvsem zaradi morebitnega vplivanja na nauk o zakramentalni milosti.

Zatem se je govorilo o »načelu oikonomie«, ki prestavlja neke vrste »izjemo od pravil«, da bi se osebam, ki so padle, omogočilo ponovno vstati. Dober vernik namreč ni samo nekdo, ki slepo upošteva zapovedi, saj bi se v tem primeru moralo govoriti o legalizmu in ne pravičnosti, je bilo rečeno. Nasprotno pa je Bog prvi, ki se skloni h grešniku. To pomeni, da se doktrine ne more ločiti od konkretne realnosti. V tem primeru bi teologija postala čista ideologija, ki je oddaljena od kristjanove vere. Cerkev zato mora uresničevati »umetnost spremljanja« na sistematičen način ter dejansko služiti družinam, ne da bi pri tem katero koli zavračala.

Nekateri sinodalni očetje so spregovorili o povezanosti med doktrino in usmiljenjem ter pri tem spomnili, da ne gre za določanje tistega, kar je »dovoljeno«, in tistega, kar je »prepovedano«. Kot beremo pri apostolu Pavlu, je vse dovoljeno, vendar ni vse koristno. Pri tem je bil izražen poziv, naj kristjani izstopijo iz ozkega področja pravic in vstopijo v območje tistega, kar je dobro za skupnost. Povedano je bilo, da je samskim treba pomagati odkriti načrt, ki ga je Bog pripravil zanje.

Na sedmi generalni skupščini je bilo tudi poudarjeno, kako zelo pomembna je ustrezna priprava zaročencev na zakon, da bi se tako izognili polomu zakonske zveze. Pri zakonu se ne more gledati samo na pridobitev dokumentov, ki so potrebni za poroko, ampak se bodoča zakonca morata posvetiti realnemu in zrelemu razločevanju. Ravno zato je pomembno, da je priprava na zakon dolga, poglobljena in, če je le mogoče, razdeljena na tri dele (daljna, bližnja, neposredna). Na ta način bi se mladim pokazalo, da evangelij družine ni neka utopija, omejevanje ali breme, ampak je božji načrt, na katerega se splača staviti. Zakon kot vir posvečenosti in moči se po družini dotika vsega krščanskega življenja.

V tem »duhovnem Černobilu«, v katerem živi današnji človek, nezmožen vstopiti v odnos z drugim, je priprava na zakon vedno bolj nujna. Namenjena je preverjanju resnične poklicanosti bodočih zakoncev in njuno zmožnost za sprejemanje milosti poročnega zakramenta, je bilo poudarjeno med razpravami. Izpostavljeno je bilo, da je prav tako pomembno ustrezno pastoralno spremljanje poročenih parov, da se ne bodo čutili prepuščeni samim sebi. Pri tem je bil narejen poudarek na pomembnem prispevku laikov, ki lahko konkretno pokažejo lepoto zakonskega življenja.

Veliko časa je bilo posvečenega področju rodovitnosti zakona, ki je vedno povezana s spolnostjo. Izhajajoč iz okrožnice Humanae vitae Janeza Pavla II. je bilo izpostavljeno, da je pomembno pravilno poznati odgovorno starševstvo in naravno načrtovanje družine, pri čemer je pomembno spoštovanje sebe in zakonca, upoštevajoč naravni čas vsakega.

V nadaljevanju sobotne skupščine se je govorilo o odnosu med starši in otroki. Poudarjen je bil očetovski lik, za katerega mladi ne smejo biti prikrajšani. Podoba očeta in matere, ki nežno objemata svojega otroke, pa je bila postavljena kot zgled nežnosti, ki jo mora imeti tudi Cerkev. To je namreč revolucionarna nežnost Boga, kot je bilo rečeno. Seveda se v sinodalni dvorani ni pozabilo na mnoge »izkušnje zapuščenosti«: med možem in ženo, starši in otroki, družinami in Cerkvijo. Poudarilo se je, da mora Cerkev pričevati o zvestobi, ki nikoli ne zavrže svojih otrok, niti tistih najbolj ranjenih ali padlih.

Tema, ki je še prišla v ospredje, je bila vez med družino in duhovnikom. Duhovnik je dobri pastir, ki spremlja vernike s sočutjem in usmiljenjem. Družinam mora biti blizu, saj od njih lahko prejema spodbudo za sprejemanje, služenje, solidarnost, v resnični »ekologiji občestva«, ki oddaljuje nevarnost avtoreferenčnosti. Izpostavljena je bila potreba po uskladitvi dela in družine, pri tem pa posebej poudarjena ohranitev nedelje kot dneva za počitek, ki lahko pomaga vedno znova odkrivati in doživljati pomembnost družinske ljubezni in praznovanja. Tu je beseda nanesla tudi na problem brezposelnosti. Ob koncu je bil izpostavljen še nenadomestljiv odnos med družino in institucijami, pri tem pa poudarjeno, da Cerkev mora izvajati svojo vlogo v družbi ter da je dolžnost institucij delati v dobro družin.

Vir: Radio Vatikan.